Režiser, pisatelj in kolumnist Goran Vojnović je leta 2008 navdušil slovensko javnost z romanom Čefurji raus!, ki ga je pravzaprav napisal po svojem predhodnem scenariju za film. Zgodbo o odraščanju druge generacije priseljencev nekdanje skupne domovine sredi ljubljanskega »geta« – Fužin – je izpovedal v avtohtonem fužinskem narečju – mešanici slovensko-bosanskega besednjaka.
Če je odločitev za izvirni slog dala romanu svežino, filmu daje avtentičnost. Štirje junaki, s prepričljivim Benjaminom Krnetićem v glavni vlogi Marka Đurđića, ne varčujejo z barvitimi kletvicami in duhovitimi dvojezičnimi dovtipi, za katere je kar škoda, da jih tujci ne bodo razumeli. Z univerzalno tematiko odraščanja mladih fantov na margini, krize identitete, večnega prepada med generacijami, težaških odnosov v družini, obarvano z nacionalnimi in subkulturnimi karakteristikami, bi film nedvomno lahko nagovarjal tudi občinstvo prek naših severozahodnih meja.
Nič manj ni zgovorna glasbena podlaga, kompilacija jugoslovanske narodno-zabavne in rap glasbe, ki z nazornimi besedili resonira z notranjim monologom junakov.
Že s prvim kadrom Vojnović vzpostavi atmosfero vase zaprte in samozadostne fužinske enklave, ko s kamero vdre v stisnjeno blokovsko stanovanje, kjer »komšije« bučno slavijo že kaj. Pogled kamere vedno ostaja blizu junakov, ko z minornimi, kasneje pa z vedno težjimi prestopki preživljajo enolične dni v getu. Ker nas Vojnović tako rekoč iz oči v oči sooči s protagonisti, so morda pojasnjevanja v tako imenovanem offu kdaj celo odveč, kot tudi na dneve razdeljena »poglavja« filma.
Film prerase najstniške postopke in prestopke ter zapečateno življenje diaspore v scenah medgeneracijskih soočenj, na primer očeta Radovana (odlični Emir Hadžihafizbegović) in sina Marka, kjer se pokažejo bolečina, neuspeh in nemoč obeh strani, da bi presegli sami sebe – kar film pelje proti odprtemu koncu.
Je že res, da si je ob branju romana vsak »ustvaril svoj film«, a Vojnovićev je precej blizu resničnosti.
*Čefurji v kinu