Čevapčiči in De Niro v hladni avgustovski noči

»Festival se je začel izjemno, a danes nas čaka nov izjemen dogodek,« je Miro Purivatra v soboto zvečer nagovoril avditorij v odprtem poletnem kinu. »V Sarajevo že tretjič prihaja avtor, ki je cenjen tako pri strokovni javnosti kot pri vseh ljubiteljih filma. Stephen Frears.«

Na velikem platnu so se, tako kot večer prej pri De Niru, zavrteli odlomki nekaterih ključnih filmov v dolgi Frearsovi karieri: Moja pralnica, za katero je napisal scenarij Hanif Kureishi, zdaj že kultna ekranizacija Laclosovih Nevarnih razmerij po scenariju Christopherja Hamptona, Umazane lepe stvari o trgovanju s človeškimi organi z Audrey Tautou v glavni vlogi, Kraljica, ki je Helen Mirren prinesla oskarja, Philomena z Judy Dench ... Nato je prišel na oder Stephen Frears, rahlo skuštran, živahen in vitalen kljub napornemu letu (priletel je iz ZDA, kjer je imel turnejo s filmom Neslavno slavna Florence).

Sprejel je srce Sarajeva in dejal, da je fasciniran nad pogumom Sarajevčanov, ki so se uprli grozotam vojne. »Če je britanska vlada odpovedala, se vam v njenem imenu oproščam. Rešili smo se Douglasa Hurda, prijatelja Slobodana Miloševića. Zdaj je čas, da se rešimo Donalda Trumpa,« je dejal s suhim britanskim humorjem in izzval huronski aplavz avditorija. Nato je, ganjen nad odzivom, pripomnil, da je to očitno najboljši kino v Evropi, da si želi, da bi bili njegovi filmi vsakič prikazani tudi tukaj.

Meryl Streep se mora potruditi, da poje narobe

Film Neslavno slavna Florence, ki smo ga gledali v odprtem kinu, je biografska drama o bogati dedinji in mecenki Florence Foster Jenkins (Meryl Streep), ki je oboževala glasbo in s pomočjo najboljših učiteljev petja poskušala narediti pevsko kariero, a je bil njen glas nekaj tako čudnega in neobičajnega, da jo je strokovna javnost razglasila za najslabšo pevko vseh časov. Njen mož Hugh Grant, ki je pod Frearsovo taktirko pokazal nove dimenzije igre, je hkrati njen menedžer, ki se trudi, da bi jo obvaroval pred negativnimi kritikami in ji organiziral celo koncert v Carnegie Hall. Film ni le zabaven pobeg v izgubljeni New York retro avtomobilov, moških v smokingih in žensk v večernih oblekah v modi štiridesetih let, ampak tudi psihološka študija, ki prehaja iz komedije v dramo in nazaj in sproža posmeh občinstva ter krohot ob bizarnih pevskih točkah, že v naslednjem kadru pa režiser doseže, da te zaradi tega postane sram.

Na pogovoru v festivalskem središču jutro po projekciji filma je Frears dejal, da nenehno dvomi o sebi, o projektu, o tem, ali ga je posnel dovolj dobro, kljub temu da je za njim že toliko filmov, je vsakič isto, »vsakič me je strah«, je skomignil z rameni. Zakaj se je lotil takšne neobičajne zgodbe? »Scenarij, ki mi ga je poslal Nicholas Martin, je bil preprosto odličen. Ko sem si pogledal še posnetke njenih pevskih nastopov, sem vedel, da to moram narediti. Nenavadno, v istem trenutku se smeješ, hkrati pa te nekaj v njenem glasu gane. Zato je bila očitno tak fenomen. Zato so jo ljudje, kljub očitnemu neposluhu, oboževali. Ker jih je spravljala v smeh,« je dejal. »Ker je imela veliko dušo.«

Na vprašanje, kako je za vlogo prepričal Meryl Streep, je rekel, da ji je poslal scenarij in po treh dneh je privolila. »Vsak bi rekel da,« je zamrmral Frears in še enkrat dal vedeti, da ne spada med režiserje avtorje, ampak ga bolj zanima delati filme s profesionalnimi scenaristi. Ko najde scenarij, ki ga prevzame, se šele začne njegovo filmsko ­raziskovanje.

Povedal je, da je bila za Meryl Streep ta vloga še toliko težja preizkušnja, ker je sama odlična pevka. »Predstavljajte si, kako je, če moraš ves film peti in hkrati imitirati pevko, ki je popolnoma oropana tega daru.« Na vprašanje, kako zdaj, ko je na obisku v državi, ki si prizadeva vstopiti v EU, komentira brexit, je duhovito odvrnil, da si tudi sam želi, da bi bila Velika Britanija v EU. »Anglija je kot Amerika, težko je verjeti, da kdo lahko podpira Trumpa, a ga vendar podpira presenetljivo veliko ljudi. Tako je bilo pri brexitu, London je bil v veliki večini proti, a London ni Velika Britanija. Ljudje so glasovali za izhod, to je bil izraz proti politiki, a hkrati bi obdržali določene ugodnosti EU,« je dejal in izrazil upanje, da bodo v prihodnosti našli kompromis.

Nočno življenje

Sobotno popoldne je bilo posebno za ekipo slovenskega filma Nočno življenje. V Karlovih Varih nagrajeni film Damjana Kozoleta se je predstavil v prestižnem programu SFF V fokusu, v katerem selektorica Elma Tataragić izbere filme iz regije, ki so v minulem letu prejeli pomembne nagrade na drugih festivalih. Med drugim je bil v družbi romunskega avtorja Cristiana Mungiuja, ki je na letošnjem Cannesu za Maturo dobil nagrado za najboljšega režiserja, filma Zrinka Ogreste Z druge strani in drame Smrt v Sarajevu Danisa Tanovića, ki je na letošnjem Berlinalu poleg nagrade kritikov FIPRESCI osvojil tudi srebrnega medveda za najboljši film. Smrt v Sarajevu, po motivih dramskega teksta francoskega filozofa Bernard-Henrija Lévyja Hotel Evropa, se dogaja v sarajevskem hotelu Evropa med pripravo proslave ob stoti obletnici atentata na Gavrila Principa in razkriva vse probleme sodobne Bosne in Hercegovine, ki se kažejo tudi v različnih pogledih na zgodovinsko dogajanje, kot je bil atentat na avstro-ogrskega prestolonaslednika leta 1914.

Damjan Kozole je po projekciji Nočnega življenja v tekmovalnem programu dokumentarnega filma SFF selektorice Rade Šešić predstavil še svoj kratki dokumentarni film Meje. Filmski eksperiment, ki v enem desetminutnem kadru spremlja kolono migrantov, ko v spremstvu policije in vojske prečka mejo med Slovenijo in Hrvaško na poti proti begunskemu centru v Brežicah, ima pretresljiv učinek na gledalca: videti je kot gibljiva freska bibličnega eksodusa, utrujeni možje s torbami, v katerih je vse njihovo imetje, matere z otroki v naročju, mrmranje, šepetanje arabskih jezikov, pogledi strahu, nemoči, na velikem platnu še bolj zaznaš, kako vsak obraz odgovori svojo težko zgodbo. Vsi na projekciji so bili pretreseni, dve dekleti sta v solzah pristopili k režiserju in se mu zahvaljevali za močno izkušnjo.

Občutek, da je vse prav

Kljub temu da je festival postal nekakšen orjaški mastodont, neobvladljiv, predvsem pa prevelik za Sarajevo, je ohranil nekaj pristnosti, ki jo je imel na začetku. Še vedno lahko v kavarni, »kjer se je pred več kot dvema desetletjema vse začelo«, v Meeting Pointu srečaš Saša Lošića, kako debatira z Vladom Kreslinom, ki je priletel v Sarajevo zaradi koncerta v Muzeju književnosti in gledališke umetnosti. Še vedno je privilegij, da se z Lošićem in njegovo dolgoletno ljubeznijo Špelo Možina v odmorih med filmi sprehajamo po Baščaršiji in nam odkriva posebne prostorčke, male muzeje, skrite kavarnice in aščinice njegovega mesta. In potem ga kdo ustavi in z leskom v očeh reče, »kako jim veliko pomeni, da je spet v Sarajevu, da imajo občutek, da je vse prav. Da je vse tako, kot je bilo včasih.«

Še vedno lahko srečaš Roberta De Nira, kako s Purivatro in sinovoma raziskuje mesto in hoče videti vse zgodovinske točke, o katerih je že prej veliko bral; in potem pred odhodom reče Purivatri, da »naj se zaveda, da ima v njem največjega ambasadorja tega mesta in sarajev­skega festivala sploh in da bo po­vsod po svetu razširil to ne­običajno lepo zgodbo o moči filma«.