Tiskane izdaje
Režiser Michael O'Shea si zadnji mesec lahko reče, da je – prvič v življenju – Američan v Evropi. Čisto in zares prvi obisk starega kontinenta je bil zanj sladek, s prvencem Preobrazba je bil povsem presenetljivo povabljen na letošnji filmski festival v Cannesu. Zdaj je na evropski turneji.
Režiser, ki se je po diplomi na newyorški univerzi preživljal tako, da je bil varnostnik, voznik taksija in zadnje desetletje računalniški serviser, ni nikdar nehal pisati scenarijev, tako rekoč jih je kopičil. Pred časom je sam pri sebi sklenil, da se bo – če mu v desetih letih ne bo uspelo postati filmar – nehal mučiti in bo misli na imenitno filmsko kariero pokopal, hkrati je tudi sklenil, da se bo – če mu ne bo uspelo narediti velikega ameriškega neodvisnega filma – predal žanru grozljivk, za katere je veliko več možnosti najti financerje.
Njegov nizkoproračunski neodvisni prvenec je vampirski film, ki namesto na posebne učinke stavi na realizem in srhljivo ozračje: v ospredju zgodbe, postavljene v revni Queens v New Yorku je štirinajstletni temnopolti Milo, izobčenec. Sirota. Sošolci ga ignorirajo, starejši otroci ga nadlegujejo, zato zavetje najde v stanovanju na revnem delu Long Islanda, ki ga deli s starejšim bratom, upokojenim vojakom. Da bi ubežal osami, se zateče v svet vampirjev in si dan za dnem s starodobnega videkasetofona predvaja vampirske filme. Ne le to, zna tudi ukrepati, zelo hudo ukrepati, da bi si le potešil žejo po krvi.
Gospod O'Shea, zakaj »transfiguration« in ne »transformation« v naslovu?
Hotel sem, da bi javnost za transfiguration vedela na začetku in na koncu, ko Milo zre v sonce in je svetopisemski pomen besede, spremenjenje, še posebej pomenljiv. Lahko pa naslov razumete tudi kot transformacijo, spreobrnitev, saj film igra na ravni morale.
Moje prvo vprašanje ima dva klicaja: Prvenec, ki pristane v tekmovalnem programu festivala v Cannesu! Lep dosežek! Ste bili presenečeni?
Vsekakor. Prijavo sem resda poslal v Francijo, a seveda brez velikega upanja na uspeh. Ne, popolnoma brez upanja na uspeh; še teden dni pred objavo programa smo premišljali, na kateri festival film sploh prijaviti, češ v Cannesu ne bo nič za nas. Jaz sem bil bolj za festivale, ki se ne branijo fantastike, moja producentka pa je hotela poslati film na katerega od tako imenovanih velikih festivalov.
Potem je dva dneva pred tiskovno konferenco v Cannesu prišel povsem neuraden mejl, da bo film uvrščen v program, a nič ni bilo gotovo, zato smo po televiziji gledali prenos in ko so povedali moje ime in dodali zraven saga o vampirju, nisem mogel verjeti, da je to res. Neresnično!
Čemu se je po vašem mnenju treba izogibati v zgodbi o sodobnem, urbanem vampirju? Na kaj ste pazili med snemanjem in potem v studiu?
Najbolj me je ves čas skrbelo, da bi film ne bil videti obseden z vprašanjem rase. Saj veste, jaz sem belec, glavni lik v filmu je temnopolt, ves film je tak in skrbelo me je, da bi publika ne bila užaljena ali da bi padli očitki o rasizmu. Zato sem prijateljem, temnopoltim in drugim, dajal v branje scenarij, kazal posnete odlomke in jih ves čas spraševal, ali sem kje zamočil, ali je kje kaj, kar sem spregledal in bi lahko bilo neprimerno ali žaljivo, in podobno. Reakcije so bile vse po vrsti pozitivne in dobil sem kar dober občutek, da bo vse v redu.
V vašem vprašanju slišim zaskrbljenost, a gre zmeraj za interpretacijo, do katere je upravičen vsak, ki si film ogleda. Ves čas pričakujem, da bo kdo iz publike med projekcijo vstal in me obtožil tega ali onega ... in kar vidim se, kako se iskreno opravičujem in dodajam, da koga razžaliti nikakor ni bil moj namen. To je vse, kar lahko povem. To zgodbo sem res hotel povedati na filmski način in zdi se mi, da jo gledalci razumejo, vsaj na doslejšnjih projekcijah je bilo tako.
V enem od pogovorov po premieri ste povedali, da niste iz posnetega materiala pri krajšanju odrezali niti enega umora. Zato, da bi grozljivka ne bila premalo grozljiva?
Nikdar ne odrežem umora. Krajšam veliko, za Preobrazbo je bilo posnetega za dve uri in dvajset minut, pa sem s krajšanjem prišel na 97 minut z odjavno špico vred. Hotel sem ohraniti brutalnost žanra, za katerega so umori pač potrebni, brez njih ne gre.
Ocenjevalec revije Hollywood Reporter je opozoril, da je Manhattan od Queensa, kamor je postavljeno dogajanje filma, oddaljen nekaj postaj s podzemno železnico in hkrati svetove stran. Hotel je verjetno namigniti, da se v Preobrazbi opazno posvečate tamkajšnjim socialnim problemom, revščini, tolpam; nekdo drug je pripomnil, da zaradi grozljive zgodbe film izgubi družbenokritični naboj. Napačno branje?
Seveda me je zanimalo oboje, ne moreš kar tako spregledati bede, če jo vidiš, a ubral sem čudno vijugavo pot med žanrom in filmom kot političnim stališčem. Ali to deluje, bo povedala publika, nekaterim je čisto všeč, drugim ne. Ob tem pomislim, da – če film v odnosu do drugih umetnosti vidimo nižje na lestvici in če znotraj filma lahko ločujemo visoko in nizko – mi je šlo za neudobno kombinacijo art filma na eni strani, in žanra, ki se zmeraj sklicuje na svoje predhodnike, na drugi. Morda pa je vendar nastalo nekaj novega?
Ko so vas nazadnje vprašali, kaj bo vaš naslednji projekt, ste povedali, da imate pri svojih letih precej zamisli in precej scenarijev, od filma o duhovih prek klasične kriminalke do muzikala. Kaj bo prišlo na vrsto najprej?
Tisti projekt, za katerega bom našel financerja. Ta hip spremljam po svetu Preobrazbo, tega, da bi zapustil domovino, si doslej sploh še nisem privoščil, prvič vidim svet, bi lahko rekel, in upam, da ni zadnjič. Prav uživam v tem. Po koncu turneje, na kateri me je s filmom zaneslo na festivale na Švedskem, v Grčiji, zdaj Sloveniji in potem še v Italiji, se bom lotil popravljanja napisanih scenarijev in pisanja novih, upam, da bova z agentom uspešna. Poleti bi rad že snemal nov film, nočem biti režiser, ki snema vsako sedmo leto, odlično bi bilo narediti film vsako leto ali dve. No, ni vse odvisno od mene, a upam, da bom imel srečo. Upam, da mi bo Cannes prinesel številko dve.
