Tiskane izdaje
Vožnja z avtom
Film Brez zemljevidov za ta ozemlja (No Maps for These Territories) britanskega avtorja Marka Neala iz leta 2001 je »zgolj« pogovor z Williamom Gibsonom. Zgolj je v narekovajih zato, ker je pogovor s človekom tako fascinantnih idej, kot jih ima Gibson, več kot pogovor, še bolj pa zato, ker je intervju zavit v kolaž podob, ki hkrati razgibajo dogajanje, zamotijo gledalca in poudarijo izrečene besede.
Naj razložim. Neal je film zastavil tako, da je najel udobno limuzino in vanjo namestil kopico kamer. Nato je v avto povabil Williama Gibsona, ki je med vožnjo razpredal o svojem delu, inspiracijah, vplivih, drogah, zgodovini, prihodnosti in ostalih zadevah, ki so običajno del intervjuja s kakim literatom. Gledalec vidi Gibsona, ki sedi na zadnjem sedežu, podnevi nekoliko presvetljenega, ponoči premalo, okno na njegovi desni pa režiser občasno uporabi kot zeleno platno in ga prelepi z različnimi podobami, ki imajo pogosto povezavo s povedanim, včasih pa so naključne. Vprašanja večinoma zastavlja ženski glas, čeprav je nikoli ne vidimo pred kamero, občasno pa avto pobere še kakšnega slavnega potnika, ki se pogovarja z Gibsonom, denimo Bona in Edga iz U2 ali pa Gibsonove pisateljske kolege, kot sta Bruce Sterling in prej omenjeni Womack.
Zoo TV
Bono in Edge sta premišljeno izbrana gosta. Kot prvo imata odlične glasove, ki ju režiser izkoristi tudi za branje odlomkov iz knjig, predvsem pa ju z Gibsonom povezuje Zoo TV. Ko so U2 v 90-ih s ploščo Achtung Baby zakorakali v (heh, edino) zanimivo fazo svoje kariere, so glasbo nadgradili s turnejo Zoo TV, multimedijskim doživetjem, ki je temeljilo na medijski (pre)zasičenosti. Številne ideje so črpali iz takrat še svežega literarnega gibanja kiberpank, torej tudi iz Gibsonovega dela. Poleg skupine in njihovega producenta Briana Ena ter njihovega standardnega oblikovalca prostora Willia Williamsa je pomemben doprinos k sami vsebini Zoo TV prinesel režiser Mark Pellington, ki je tudi avtor odličnega koncertnega filma o Zoo TV in producent Brez zemljevidov za ta ozemlja. Tudi sicer je ta film mogoče videti kot neko nadgradnjo Zoo TV, saj je tam šlo za bombardiranje s podobami, ki je simuliralo preklapljanje med kanali, in je bilo v vlogi podpore glasbi, v tem filmu pa bombardiranje združuje informacije po zgledu interneta in deluje kot podpora Gibsonovim idejam.
Zgodovina prihodnje preteklosti
Iz današnje perspektive ena bolj smešnih idej Nevromanta je omemba kraje 4 MB pomnilnika kot zelo nevarnega dejanja. ZF je napovedovanje prihodnosti in ko sedanjost postane prihodnost, se je zanimivo obrniti nazaj in si ogledati, koliko je avtor zadel. Pri Nevromantu in Gibsonu nasploh, je to početje nekoliko srhljivo. Prvi bralci Nevromanta so morali uporabiti veliko domišljije, da so si lahko predstavljali dogajanje, ki ga Gibson opisuje znotraj kibersveta. Sodobnim bralcem tega ni treba, saj poznamo virtualne svetove, kot sta World of WarCraft in Second Life, da bi v njih lahko zaživeli točno tako kot je Gibson opisal to izkušnjo, pa moramo počakati le na Occulus Rift. Nevromant jih danes šteje prek 30, ta film pa skoraj pol toliko in je zanimiv tudi s stališča lastnih napovedi.
Začrtovanje poti po neznanih ozemljih
Skozi pogovor Gibson razkrije ogromno o svoji preteklosti in načinu dela ter razmišljanja, pri tem pa ne izgubi smisla za humor. Ko mu Bono prebere uvodni stavek Nevromanta in ga vpraša, kaj meni o človeku, ki je to napisal, odvrne, da bi mu kupil pijačo, ne bi pa mu posodil denarja. Živo opiše kovanje besede kiberprostor, za katero je začutil, da vzbuja podobe, a je semantično brez pomena.
A bolj zanimivi so njegovi pogledi v prihodnost, ki jo lahko po 15 letih skorajda imenujemo sedanjost. Internet poimenuje »zunanji živčni sistem« človeštva in razloži: »Internet uporabljamo za razširitev človeške osebnosti, kot globalno protetično razširitev človeške zavesti.« Kar je ob vseprisotnosti pametnih telefonov, ki nam omogočajo, da vse več pozabimo, skoraj preroško.
A njegova perspektiva vpliva medijev na ljudi je tista, ki najbolj zadane. Omeni, kako so pred stoletjem obstajali ljudje, ki še niso slišali posnete glasbe, le tisto predvajano v živo. Njihova glasba je bila posledično povsem samosvoja, saj je veliko bolj izhajala iz njih. Danes je ljudi, ki niso izpostavljeni medijem vse manj in zaradi tega, tako Gibson, »je ne-medijski svet izgubljena dežela, v katero ne moremo več najti poti, medijski svet je sedaj postal resnični svet.« In kot pravi znanstvenofantastični pisatelj pristavi: »Nemogoče je vedeti, kaj smo izgubili, čutimo le vseobsegajoč občutek izgube, hkrati z njim pa vseobsegajoče navdušenje nad tem, kar smo pridobili.«
