Dokumentirano: Jutrišnji dan (2015)

Zunaj je pomlad in čas je za optimističen dokumentarec, da nas zdrami iz zimske otopelosti in začnemo reševati svet − ker to potrebuje. In mi tudi.

čet, 13.04.2017, 15:00

Dokumentarni film Jutrišnji dan (Demain, 2015) sta posnela pesnik in aktivist Cyril Dion in igralka, režiserka in glasbenica Mélanie Laurent z ambicioznim ciljem − da ugotovita, kaj je narobe s svetom, in poiščeta rešitve zanj. Film je sestavljen iz pogovorov s posamezniki in prikazom njihovega dela, pri čemer sta avtorja prepotovala večji del sveta, da sta odkrila najboljše rešitve.

Težava Korporacije in protiglobalizma

Film sledi številnim uspešnim dokumentarcem (in knjigam) iz žanra, ki bi ga lahko poimenovali reševanje sveta, razlikuje pa se predvsem v neposredni praktičnosti prikaza rešitev. Filmi, kot sta Korporacija (The Corporation) in Zavzetje (The Take) so v začetku prejšnjega desetletja strnili ideologijo protiglobalističnih gibanj in protestov, pri čemer so najprej analizirali napake kapitalističnega sistema, nato pa ponudili rešitve. Ob prvem ogledu filma so bile te morda videti izvedljive in drzne, a so se s časom izkazale za morda nekoliko preveč romantične. Oziroma omejene na posamezne države, kot je primer v filmu Zavzetje, kjer spremljamo odpuščene delavce, ki zavzamejo tovarno in jo ponovno spravijo na noge.

Gre za ekonomski model samoupravljanja, ki ima pri nas zaradi zgodovinske izkušnje negativen prizvok, vendar se je v Argentini izkazal za uspešnega. Ne samo da nekatere od prvih zavzetih samoupravljanih tovarn danes še zmeraj uspešno poslujejo in dajejo kruh številnim družinam, proces zavzemanja tovarn se v Argentini ni zaključil z izhodom iz gospodarske krize, temveč se tovrstna zavzetja še zmeraj dogajajo, saj je to politično sprejemljiva rešitev. A to velja predvsem za Argentino, medtem ko drugod po svetu zaprte tovarne večinoma ostanejo takšne.

Kmetija na 900 m²

A vrnimo se k Jutrišnjemu dnevu. Podobno kot Korporacija tudi ta film odseva duha časa in tako ni v ospredju razlaga vzrokov in krivcev za katastrofalno stanje, temveč so ti zgolj identificirani, poudarek pa je na rešitvah. Hkrati so te utopične samo na prvi pogled in hitro podrobno razložene s praktičnimi aplikacijami in takojšnjimi koristmi. Eden prvih tovrstnih primerov je, denimo, kmetovanje, kjer spoznamo par, ki ekološko intenzivno obdeluje nekaj manj kot 900 kvadratnih metrov zemlje skoraj izključno z ročnimi orodji in mu uspe s prodajo pridelkov, večinoma zelenjave, prislužiti 63.000 dolarjev na leto. Seveda je za to potrebno veliko trdega dela in znanja, a delo je zanimivo in rezultati v vseh pogledih nagrajujejo.

Potem spoznamo še delovanje sistema predelave odpadkov v San Franciscu, kjer proizvedejo neverjetne količine kakovostnega komposta, s katerim nato kmetije in vinogradi v okolici mesta poceni obogatijo zemljo za boljše pridelke. Poleg glavne prednosti manj onesnaženega okolja. Pridelava prehrane je seveda ključna, a avtorja se ne ustavita pri tem, temveč raziščeta še alternative za boljšo monetarno neodvisnost skozi lokalne valute, drugačne, bolj neposredne pristope k demokraciji iz Islandije, Indije in Teksasa ter na koncu predstavita še finski šolski sistem kot sveti gral izobraževanja. Ampak tudi kot nekaj povsem običajnega.

Eden prvih primerov praktičnih rešitev v filmu je kmetovanje, kjer spoznamo par, ki ekološko intenzivno obdeluje nekaj manj kot 900 kvadratnih metrov zemlje skoraj izključno z ročnimi orodji in mu uspe s prodajo pridelkov, večinoma zelenjave, prislužiti 63.000 dolarjev na leto. Foto: promocijsko gradivo

Več kot fascinantni ljudje in neverjetne stvari

Film je zgrajen tako, da začne graditi svoje na videz radikalne, a povsem izvedljive in marsikje na svetu vsakdanje ideje pri tleh, dobesedno na zemlji, s kmetijstvom. Vsak naslednji korak je nekoliko bolj abstrakten, a z uspešno podlago prejšnjega poglavja povsem sprejemljiv. Tako gledalec na koncu ne dobi zgolj informacije o fascinantnih ljudeh, ki počno neverjetne stvari, temveč občutek, da je te ljudi spoznal in da bi kaj podobnega zmogel tudi sam. Medtem ko so Korporacija in podobni filmi klicali po revoluciji in uničenju kapitalizma za preživetje človeštva, Jutrišnji dan pokaže, da so spremembe na bolje nekaj povsem izvedljivega, saj cilj ni utopična družba, ki bo zrasla na pepelu zastarelih ideologij, temveč kombinacija majhnih, a pomembnih sprememb, ki jih lahko vsakdo naredi sam.

Jutrišnji dan je bil ob prihodu v kino eden najbolj gledanih filmov v Franciji, saj je pritegnil okrog milijon gledalcev in je prejel tudi cezarja za najboljši dokumentarec. Trenutno je na sporedu na HBO/Cinemaxxu oziroma v njihovih spletnih videotekah HBO Go in HBO OnDemand.

                                                                                        ***

Priporočila za radovedne

Dokumentarni filmi so v zadnjih letih zaradi krize uveljavljenih medijev, ki si, podvrženi čedalje hujšim finančnim omejitvam, vse težje privoščijo poglobljeno spremljanje kompleksnih zgodb in njihovega zakulisja, v nekaterih prvinah prevzeli zastavo raziskovalnega novinarstva.

Skupina Delovih novinarjev, navdušenih ljubiteljev tovrstnega žanra, vam zato v naši tedenski rubriki Dokumentirano ob četrtkih ob 15.00 predstavlja in priporoča dokumentarne filme po lastnem izboru.

V vlogi avtorjev za pestrost vsebinske in slogovne ponudbe rubrike skrbijo Lenart J. Kučić, Tina Lešničar, Irena Štaudohar, Boris Čibej, Mojca Zabukovec in Igor Harb.

Po njihovih priporočilih lahko brskate TUKAJ.

Prijavi sovražni govor