Tiskane izdaje
Zakaj si je Ebert zaslužil takšen privilegij?
Prvi časopisni prispevek je objavil v srednji šoli in kmalu postal urednik šolskega časopisa. Bila je ljubezen na prvi pogled. Vztrajno je pošiljal prispevke »pravim« časopisom, dokler mu niso v lokalnem čikaškem dnevniku Daily Illini objavili prvega podpisanega prispevka. Podpis pod objavo ga je tako navdušil, da je prosil tiskarja, ali mu lahko odstopi svinčeni odlitek črk, s katerimi je še ves teden tiskal svoje ime na vsak kos papirja v šoli in doma. Lastniki časopisa so opazili njegovo zagnanost in zelo kmalu je postal namestnik dnevnega urednika.
Na dan atentata na ameriškega predsednika Johna F. Kennedyja je opazil nerodno napako na odtisih in pravočasno ustavil tiskarske stroje. Uredniško delo mu je ustrezalo, a je preveč pogrešal svoje ime v časopisu. Zato se je prijavil za filmskega kritika pri drugem največjem čikaškem dnevniku Chicago Sun in zelo hitro postal najbolj vpliven filmski komentator. Ne samo v Chicagu, temveč v celotnih Združenih državah.
Za Eberta film ni bil samo zabava, popularna kultura in velika industrija, ampak najbolj vplivna umetniška oblika dvajsetega stoletja. Z duhovitimi, kritičnimi in pronicljivimi zapisi se je uveljavil kot nesporna filmska avtoriteta. Njegove reportaže iz Cannesa in drugih evropskih filmskih festivalov so ameriškim bralcem predstavljale drugačen filmski jezik, kot so ga poznali iz Hollywooda. Kot prvi filmski kritik je prejel Pulitzerjevo nagrado in kljub velikim odpuščanjem ohranjal službo pri časopisu. Toda Ebert ni bil le pisec in časopisni novinar, saj je zgodaj zaslutil potenciale novega medija, ki je tedaj veljal za največjega sovražnika filma: televizijo.
Producenti čikaške javne televizije so mu ponudili televizijsko oddajo o filmu, ampak so mu na prvem sestanku zamolčali, da bo imel v oddaji tudi enakovrednega sovoditelja: konkurenčnega filmskega kritika in tekmeca Gena Siskela, ki je pisal za konkurenčni Chicago Herald. Nenavadni in sprva okorni voditeljski par je postal vseameriška televizijska senzacija. Siskel in Ebert nista skrivala čustev. V oddaji sta se pogosto sporekla, pred snemanjem ali po koncu oddaje se velikokrat nista niti pogledala. Kljub temu sta bila izjemno vplivna, saj je lahko njuna kritika potopila delo znanega režiserja ali ustvarila nepričakovano uspešnico iz spregledanega neodvisnega filma. Dokler ni njunega sodelovanja prekinila bolezen.
Režiser dokumentarnega filma Life Itself Steve James se je z najbolj znanim ameriškim filmskim kritikom spoznal šele v zadnjih mesecih njegovega življenja. Ebert je zaradi raka in zapleta po operaciji izgubil čeljust in se je lahko sporazumeval samo s pisanjem ali računalniškim sintetizatorjem govora. Moral se je odpovedati televizijskim nastopom, konferencam in predavanjem. Namesto tega je znova zaslutil prihodnje medijske trende in začel blogati. Njegovi zapisi so imeli na milijone bralcev, zelo spreten je bil tudi na družabnih omrežjih, ki se jih v nasprotju z večino novinarskih kolegov ni ustrašil ali svaril pred njihovimi škodljivimi posledicami.
Ebert je lahko na koncu odgovarjal samo še na posamična vprašanja, ki mu jih je James pošiljal po elektronski pošti. Kako je njegova bela družina sprejela afroameriško soprogo Chaz Hammelsmith? Se za kritika spodobijo tesne in včasih prijateljske vezi z režiserji in igralci? Je priljubljena televizijska oddaja res razvrednotila filmsko kritiko, kar so mu očitali nekateri nasprotniki? Se je hotel kdaj uresničiti tudi kot režiser in ponoviti scenaristično izkušnjo, ki jo je prvič doživel s filmom Beyond the Valley of the Dolls (1970)? Kako mu je uspelo ukrotiti zasvojenost z alkoholom, ki ga je skoraj uničila?
Za nekatere odgovore je Ebertu zmanjkalo časa. V zadnjem dejanju pa je pokazal, da je ostal do konca režiser svojega življenja.
