Dokumentirano: Metallica: Some Kind of Monster

»To je jebeno bedno in šibko, da se ne moremo razumeti,« reče Jason Newsted, ko zapusti Metallico.

Objavljeno
31. marec 2016 12.45
Igor Harb
Igor Harb
Predvsem ni navdušen nad odločitvijo preostalih treh članov skupine, da na menedžerjevo pobudo najamejo psihoterapevta za pomoč pri premoščanju razlik med pripravami na snemanje nove plošče. Jason odide, Lars, James in Kirk pa skupaj s producentom Bobom Rockom začnejo terapijo pod vodstvom Phila Towla.

Metallica na psihoanalitikovem kavču

Kako se obnese ena najbolj razvpitih, glasnih in vplivnih skupin v terapiji? Pravzaprav bolje kot večina zakoncev. To je tudi najbolj bizarna stvar tega dokumentarca. Ne glede na njihovo javno podobo se izkažejo kot artikulirani, vljudni in pozorni sogovorniki. Trudijo se upoštevati mnenja drugega, se ozirajo na počutje navzočih in izražajo svoja čustva ob izjavah drugih. Celo med enim najbolj srditih prepirov, ko je James nekoliko tečen in zadirčen, tik preden odide v kliniko za odvajanje, je največja manifestacija konflikta v tem, da si z Larsom očitata (pravzaprav povsem utemeljeno) pomanjkanje kreativnosti v novem materialu, nato pa James odide in zaloputne z vrati.

Najbolj zabaven je ves čas Kirk Hammett, glavni kitarist skupine, ki izžareva surfersko zenovsko spokojnost in ima zmeraj pripravljen komentar v stilu, da se bo na koncu vse izšlo in da bo vse v redu. Člani Metallice so leta 2001 prišli na točko svojih življenj, ko so naveličani seksa, drog in rokenrola, zato je razumljivo, da so iskali rešitve; Hammett se je lotil deskanja na vodi, Hetfield se je prijavil na odvajanje, Ulrich pa se je trudil izboljšati razmerje z očetom.

Pravi seks, droge in rokenrol

Pri filmih o skupinah, ki snemajo ploščo, ni mogoče mimo odličnega Stonesi v izgnanstvu (Stones in Exile) o, recimo temu, težavnem snemanju plošče Exile on Main Street. Rolling Stones najbrž niso bili v bolj »stonesovskem« obdobju kot med snemanjem te plošče, ko so najeli vilo na francoski rivieri, ki se je kmalu napolnila s priskledniki, manekenkami, glasbeniki, drogami in celo otroki prisklednikov, ki so zvijali džointe. Zabava je eskalirala, dokler ni francoska policija po nekaj mesecih namignila, da niso najbolj dobrodošli, tako da so ploščo dokončali v studiu v Los Angelesu.

Stonesi so si pripravili vse prej kot zdravo kreativno okolje, a so bili še mlada in noro kreativna skupina, katere člani so toliko čutili drug drugega, da so ugotovili, kdaj jam session prehaja v osnovo nove pesmi, pa čeprav v spremstvu osebnostnih izpadov ter resnih težav z drogami in alkoholom.

Navito do 11

Pustimo Metallico še za trenutek ob strani in se posvetimo najbolj popularnim (filmskim) metalcem osemdesetih: Spinal Tap. Mokumentarec This Is Spinal Tap iz leta 1984 spremlja fiktivno angleško metalsko skupino na turneji po ZDA, kjer gre vse vedno bolj narobe, najprej z njihovo popularnostjo, nato z odnosi v skupini, ves čas pa je jasno, da nihče od njih ni posebej dober glasbenik ali možganski trust.

Čeprav gre za igrani film, je režiser Rob Reiner dobil številne pohvale, ki so vključevale predloge drugih, bolj znanih skupin, o katerih naj posname dokumentarce. No, številni glasbeniki so v upodobitvi Spinal Tap našli del sebe, tudi Metallica. Lars Ulrich je z mokumentarcem primerjal turnejo, ki so jo imeli skupaj z Guns N' Roses, predvsem ker je del turneje vključeval nastop na koncertu v poklon pokojnemu Freddieju Mercuryju, kjer so spoznali takrat nič več fiktivno skupino Spinal Tap.

Režiserja Some Kind of Monster Joe Berlinger in Bruce Sinofsky sta posnela več kot 10.000 ur materiala in skozi ta proces »privadila« Metallico na svojo prisotnost, da se večino filma pravzaprav nihče ne ozre proti kameri ali zaradi njene prisotnosti nadzira svoje besede. Pravi cinéma vérité. To je še posebej pomembno pri osrednji zgodbi filma, kjer ni v središču ustvarjanje plošče, temveč ustvarjanje pristnih odnosov med nenadoma odraslimi in družinskimi rokerji. Metallica imajo bistveno boljšo percepcijo realnosti kot Spinal Tap, a gledalec kljub temu ne more zgrešiti vzporednic med skupinama oziroma njunima zgodbama.

Očiščenje

Eden bolj odmevnih dokumentarcev lanskega leta je Očiščenje: Scientologija in okovi vere oskarjevca Alexa Gibneyja, ki past Scientološke cerkve in težavno rešitev pred njo predstavi skozi zgodbe (prav tako oskarjevca) Paula Haggisa in nekaterih drugih nekoč vodilnih članov. Čeprav film ne poda jasnih razlogov za priljubljenost te religije/kulta pri novih članih, vse kaže na veliko uspeha pri začetnih stopnjah, ki temeljijo na tako imenovanem revidiranju. Preprosto povedano gre za pogovor, ki poskuša subjektu pomagati odkriti njegove napake iz preteklosti in načine, kako jih odpraviti. Torej nekako podobno psihoterapiji.

Psihoterapevt Metallice Phil Towle je med dveletno terapijo prejemal 40.000 dolarjev na mesec in dlje ko traja njihova terapija, bolj je očitno, da si člani zasedbe ne upajo več nadaljevati življenja ali ustvarjanja brez njega. Še več, na eni točki mu niti ne upajo povedati, da bi imeli tedenske pavze med srečanji z njim. Ko jim uspe dokončati ploščo in dobiti novega basista ter se dogovoriti za koncerte, se le opogumijo in mu razložijo, da ne more z njimi na turnejo. Morda le na prvih nekaj koncertov.

Odraščanje

Torej Metallica leta 2001 niso hudi frajerji, ki bi živeli rokenrol, do vratu v pijači in ženskah, temveč skoraj pretirano prijazni gospodje, ki obvladajo terminologijo prvega letnika psihologije in pogosto dvomijo o svoji ustvarjalni moči ter celo zmožnosti samostojnega delovanja.

Številni metalci bi pri tem pritegnili Newstedovemu komentarju o bednosti in šibkosti, a bi s tem zgrešili nauk filma: odraščanje. Metallica morda res niso (več) metalski divjaki, so pa sposobni (tudi psihično) nenasilnega reševanja konfliktov, brez neutemeljenih žalitev, podtikanj ali nizkotnih opazk, drug drugemu puščajo možnost odgovora v dialogu in odprt prostor za lastne ideje. Poskušajo razumeti drugega in na tem razumevanju zgraditi nove odnose. To pa je več kot lahko rečemo za katerega koli politika. Kot tak je Some Kind of Monster lahko tudi odlično starševsko orodje, saj je najbrž edini film, ki kakšne zvezdnike prikaže v tako človeški luči.

Sveta jeza

Naslov plošče, ki jo Metallica posname med snemanjem filma, je St. Anger in splošno velja za eno njihovih najslabših plošč. Exile on Main Street po drugi strani velja za eno najboljših plošč Rolling Stones. Psihoterapija je lahko dobro orodje za zgraditev medosebnih odnosov, a za pravi rokenrol je treba tudi nekaj kaosa. Vseeno brez učinkovitih in pristnih medosebnih odnosov ni koncertov in kljub ne najboljšim ploščam so Metallica v 13 letih od zaključka terapije pognali rock v kosti širnih množic. Sveta jeza gor ali dol.

Če ste pa pozabili, zakaj si Metallica zasluži mesto v panteonu rokenrola za vse večne čase, si oglejte videospot One: