Tiskane izdaje
Danes, v času, ki je obseden z intimnostjo tudi največjih nepomembnežev, je težko razumeti, da se nekdo na vrhuncu slave umakne v anonimnost.
Govorim seveda o J. D. Salingerju, avtorju znamenitega in njegovega edinega romana Varuh v rži, ki je umrl leta 2010, star 91 let. Ves svet je pol stoletja pričakoval, da bo v samotni koči v New Hampshiru, kamor se je umaknil, nastal nov roman, ki bo pretresel svet, tako kot njegov prvenec. A se ni zgodilo nič. Njegovo zadnje objavljeno delo je kratka zgodba, ki je daljnega leta 1965 izšla v reviji The New Yorker. O njem obstaja na desetine biografij, zdi se, da je vsak, ki se mu je v njegovem samotarskem življenju približal na nekaj metrov, napisal spomine o velikem pisatelju. Izjemno žalostne spomine je o njem napisala tudi njegova edina hči Margaret, ki se je vse življenje trudila za očetovo pozornost, on pa je cele dneve le pisal in ni imel časa zanjo in njenega brata. Po objavi knjige ni s hčerjo nikoli več spregovoril.
Pred dvema letoma je na filmskem festivalu v Cannesu premiero doživel dokumentarec s preprostim naslovom J. D. Salinger scenarista in režiserja Shana Salerna, ki je o njem nekaj let prej že napisal knjigo.
Našel je nekaj njegovih redkih prijateljev, žensk, s katerimi se je srečeval, v filmu o Salingerju govorijo veliki ameriški pisatelji od Gore Vidala in Toma Wolfa do do E. L. Doctorowa. Posnel je oboževalce in fotoreporterje, ki so v gozdu ali pred vaško pošto tedne in tedne čakali na Salingerja in ki o teh srečanjih govorijo s takšnim skrivnostnim navdušenjem, kot da so za hip ugledali kakšno bitje iz vesolja. »Če si ga samo za trenutek ugledal, je to lahko postal eden najbolj izjemnih trenutkov v tvojem življenju,« pravi eden od njih. Morda tudi zato, ker so za redke aktualne pisateljeve fotografije revije in časopisi ponujale celo bogastvo.
Režiser si je pomagal tudi s starimi dokumentarnimi posnetki ter fotografijami in naredil lep in zanimiv dokumentarec, ki sicer pisatelju ne bi bil všeč, saj mu ni bila všeč nobena stvar, ki je govorila o njem. Razen njegove knjige oziroma številne kratke zgodbe, ki so na neki način govorile samo o njem. O njegovem prestrašenem notranjem svetu. Vedno je govoril, da mora človek pisati o tem, kar je doživel, »drugače med besedami ni ognja«.
Pisatelj v vojni
Salinger je odraščal v bogati družini. Kot otrok je živel v razkošnem stanovanju na Park Avenue, hodil je v drage zasebne šole iz katerih so ga, neprilagojenca, vedno izgnali. Že kot najstnik je vedel, da bo postal pisatelj, govoril je, da bo največji ameriški avtor po Melvillu. Hotel je biti tudi igralec, prav zato, pravijo kritiki, so njegovi junaki tako zelo živi, ker jih je prej vse odigral v svoji glavi. Pisal je kratke zgodbe in jih objavljal v revijah ter počasi zaslovel.
Nesmrtno se je zaljubil v 16-letno Oono O'Neill, hčerko slavnega dramatika Eugena O'Neilla, inteligentno in sramežljivo lepotico, ki je obnorela New York, popoldne prišla iz šole, napisala domačo nalogo, se preoblekla in odšla v nočne klube, kjer so jo vedno fotografirali, kako iz velikega kozarca pije mleko. In na koncu se je poročila s Charliejem Chaplinom.
Leta 1941 se je Salinger pridružil ameriški vojski in padel v epicenter vojne. S seboj je odnesel šest poglavij Varuha v rži, knjige, ki jo je ravno pisal. (Kasneje, v Parizu, jih je menda pokazal Hemingwayu, ki je bil navdušen.)
Masakri, ki jih je videl na prvih bojnih črtah, so ga za vedno spremenili, bil je zraven, ko so zavezniki osvobodili koncentracijsko taborišče Buchenwald. Večkrat je dejal, da nikoli več ni mogel pozabiti vonja po zažganem človeškem mesu. Doživel je živčni zlom. Vojna ga je za vedno zaznamovala, čeprav nikoli ni pisal ali govoril o tem, kaj vse je tam videl. Kot pravi Doctorow v dokumentarcu, je Salinger v svojih zgodbah vedno pisal o nedolžnosti in o tem, koliko škode lahko okolica stori tej nedolžnosti.
A kmalu se je spet vrnil v vojno in sodeloval pri lovu na pobegle naciste in kolaborante. Ko je zasliševal prelepo nacistko, se je zaljubil in se z njo poročil, kar je bilo ameriškim vojakom strogo prepovedano. Sylvio, kot ji je bilo ime, je pripeljal v New York. Nekdaj zagrizeno nacistko je predstavil svoji bogati judovski družini, a po mesecu dni sta se ločila. Menda zato, ker je izvedel za grozljive detajle iz njene vojne preteklosti.
V reviji The New Yorker je objavljal kratke zgodbe in postal slaven, ko je leta 1951 objavil še znameniti roman, ki je postal kulten. A ni maral družabnega življenja, pobegnil je iz vseh zabav in novinarjem ves čas dopovedoval, da jim ne more in ne zna razložiti, kaj je mislil povedati s knjigo. Ko so prišla 60. se je mlada hipijevska generacija še bolj zaljubila v glavnega junaka njegovega romana, neprilagojenega najstnika Holdna Caulfielda.
Nikoli začete ljubezni
V dokumentarnem filmu režiser intervjuva tudi nekaj pisateljevih velikih ljubezni, mnoge med njimi so bile izjemno mlade, nekatere celo mladoletne. Njihov odnos je bil menda strogo platonski. Čeprav jih je sprva nosil po rokah, se z njimi spoštljivo pogovarjal, jih je lahko zapustil zaradi ene same napačne geste ali izrečene besede. Všeč mi je, ko zdaj že zelo stara Jean Miller, ki jo je spoznal, ko ji je bilo 14 let, a jo je začel vabiti na zmenke, šele ko jih je imela 18, pripoveduje, kako sta se nekoč vozila v New York in videla čudovito zahajanje sonca. »Kako je lepo!« je vzkliknila. Salinger pa ji je dejal: »Jean, morala se boš naučiti, da ne poveš na glas tega, kar je očitno.«
Konec 70. let si je začel dopisovati z osemnajstletno Joyce Maynard, ki je v New York Timesu objavila kratko zgodbo. Preselila se je k pisatelju in pri njem ostala eno leto. Skupaj sta gledala televizijo in ob večerih plesala valček v dnevni sobi. Kasneje je na dražbi prodala njegova pisma, ki jih je menda spoštljivi kupec vrnil pisatelju. O letu s pisateljem je napisala tudi knjigo. Spomnim se, da sem jo pred leti listala v neki knjigarni in ugotovila, da njene zahvale različnim prijateljem in urednikom obsegajo kar nekaj strani, čudno se mi je zdelo, da se ni zahvalila Salingerju, ki je bil edini, brez katerega te knjige sploh ne bi bilo.
Salinger je pisal vsak dan, vse do svoje smrti. Kaj, je skrivnost. Kadarkoli je odšel za svojo pisalno mizo, se je oblekel v delavski kombinezon kot v uniformo, kot da bi šel v vojsko.
