Dokumentirano: Holokavst

Genocida ni mogoče pokazati, meni režiser filma Shoah (1985) Claude Lanzmann.

Objavljeno
11. december 2014 10.39
Mojca Zabukovec, Ljubljana
Mojca Zabukovec, Ljubljana

Več kot deveturni dokumentarni film Shoah, kar v hebrejščini pomeni holokavst, pusti gledalca še dolgo po tem, ko se ekran zatemni, brez besed.

Pokojni filmski kritik Roger Ebert je svoje doživljanje opisal tako: »Ko je bilo filma konec, sem sedel še kar nekaj časa in preprosto strmel v prostor ter poskušal razumeti svoja čustva. Film je spomin na najhujše poglavje človeške zgodovine, hkrati pa je to film, ki tako zavzeto govori o življenju, da nisem vedel, kako razumeti vse te mešane občutke.« Ebert je menil, da o filmu ni mogoče dati enega jasnega odgovora. »Film je strahotno dejstvo, je 550 minut dolg krik bolečine in jeze zaradi genocida. Zagotovo je to eden najbolj plemenitih filmov, kar jih je bilo posnetih.«


Francoski režiser Claude Lanzmann v filmu njem zbere priče nacističnega projekta »dokončne rešitve židovskega vprašanja«. Gre za pričevanja preživelih, tistih, ki so živeli v okolici koncentracijskih taborišč, storilcev, nacistov. V enajstih letih se je nabralo za več kot 350 ur materiala, kar je Lanzmann leta 1985 strnil v deveturni film. Pri tem ne uporabi niti enega materialnega arhivskega posnetka. Menil je namreč, da genocida ni mogoče pokazati. »Film sem začel z nezmožnostjo pripovedovanja zgodbe. To nezmožnost sem postavil za njegovo izhodišče,« je dejal Lanzmann, pri čemer nezmožnost, o kateri govori, po eni strani izhaja iz tega, da so nacisti sproti brisali sledi svojega projekta, po drugi strani pa gre za nezmožnost preživelih o tem govoriti.

Med pogovorom režiserja z Abrahamom Bombo, ki so ga nacisti v koncentracijskem taborišču Treblinka postavili za frizerja tistih, ki so jih takoj zatem poslali v smrt, se ta vmes ustavi. »Ne morem. Preveč grozno je. Prosim,« reče režiserju. »Ampak to morava storiti. Saj veste,« mu odvrne Lanzmann.

- Abhraham: Tega ne zmorem.

- Režiser: Morate. Vem, da je zelo težko. Vem in se opravičujem.

- Abraham: Prosim. Ne silite me, naj nadaljujem.

- Režiser: Prosim vas. Morava nadaljevati.

Čeprav se režiser kdaj zdi neizprosen, se po besedah kritika Eberta zaveda, da mora nadaljevati, saj mora vse to zapisati, dokler so priče holokavsta še žive. Lanzmann z večkrat nagrajenim filmom hkrati odpira pomembna vprašanja o tem, kako lahko genocid postane nekaj vsakdanjega in kako je zlo banalno, o čemer piše Hannah Arendt v knjigi Eichmann v Jeruzalemu. V filmu Shoah so tako pred nami ljudje, ki so videli, razumeli, dojeli in doživeli. Ki so bili tam in ki so vedeli za holokavst. Ali, kot pravi Ebert, »to so ljudje, ki nam govorijo, da se je genocid zgodil v našem času, v naši civilizaciji«. 

 

*******

 

Priporočila za radovedne

Dokumentarni filmi so v zadnjih letih zaradi krize uveljavljenih medijev, ki si, podvrženi čedalje hujšim finančnim omejitvam, vse težje privoščijo poglobljeno spremljanje kompleksnih zgodb in njihovega zakulisja, v nekaterih prvinah prevzeli zastavo raziskovalnega novinarstva.

Skupina Delovih novinarjev, navdušenih ljubiteljev tovrstnega žanra, vam zato v naši tedenski rubriki Dokumentirano ob četrtkih ob 15.00 predstavlja in priporoča dokumentarne filme po lastnem izboru.

V vlogi avtorjev za pestrost vsebinske in stilske ponudbe rubrike skrbijo Lenart J. Kučić, Vesna Milek, Tina Lešnicar, Irena Štaudohar, Boris Čibej in Mojca Zabukovec.