Tiskane izdaje
Življenje vojnega fotografa je poskusil prikazati tudi dokumentarno-igrani film The Bang Bang Club (2010) kanadskega režiserja Stevena Silverja. V biografski drami prikaže skupino štirih mladih fotografov, ki so pokrivali vladavino apartheida in državljansko vojno v Južnoafriški republiki v zgodnjih devetdesetih letih prejšnjega stoletja (del te skupine je bil nekaj časa tudi Nachtwey). Ime so jim pripisali novinarski kolegi, ki so jih sprva poimenovali Bang Bang paparaci, saj je četverica po predrznosti in tveganju zelo spominjala na nekdanje mlade revolveraše na divjem zahodu. Le da so namesto pištol nosili fotografske aparate in tekmovali, kdo bo iz spopada prinesel bolj atraktiven posnetek.
Silver prikaže mačistični svet vojnih fotografov, kjer ni veliko prostora za ženske like, zasebno življenje, sočutje ali razmišljanje o etičnih dilemah poklica − ali vojne fotografije žrtvam v resnici pomagajo ali mediji predvsem izkoriščajo njihovo tragedijo.
Fotograf Greg Marinovich se je s tem vprašanjem soočil, ko je za fotografijo gorečega moža, ki ga pokončajo z mačeto, prejel prestižno Pulitzerjevo nagrado. Drugega fotografa iz skupine, Kevina Carterja, je zlomilo vprašanje na tiskovni konferenci ob podelitvi njegove Pulitzerjeve nagrade, zakaj ni pomagal sudanski deklici z zmagovalne fotografije, na katero je prežal mrhovinar. Ko je tretjega člana kluba Kena Oosterbroeka med fotografiranjem ubila »prijateljska« krogla, je skupina razpadla. Carter se je pozneje zaradi depresije in zasvojenosti ubil, zadnji član João Silva pa je pozneje v Afganistanu stopil na mino in izgubil obe nogi.
Tragične usode kluba Bang Bang načnejo, a na žalost premalo razvijejo številna vprašanja o vlogi vojne fotografije v medijih in politiki. Afriški fotografski kolegi so obtožili Marinovicha, da s fotografijami utrjuje belske predstave, da so Afričani primitivni divjaki, ki ne znajo mirno upravljati svoje države, ampak spore rešujejo z nasiljem. Carter je s fotografijo sestradane deklice sicer opozoril svetovno javnost na humanitarno katastrofo v Sudanu, ampak mu je bil posnetek pomembnejši kot usoda male žrtve. Režiser Silver pa je člane prikazal tudi kot zasvojence z adrenalinom, ki svoje strasti in željo po priznanju maskirajo v humanistično poslanstvo.
Film ne prikaže intimnega razmišljanja članov nevarnega kluba, ki sta jih v biografski knjigi The Bang-Bang Club: Snapshots from a Hidden War objavila Marinovich in Silva. V knjigi sta avtorja namenila veliko prostora opisu državljanske vojne, kompleksnih odnosiov med različnimi skupinami borcev proti apartheidu in strahu, da bi njihove posnetke izrabili za propagando. Kar je v času množičnih medijev in posredovane komunikacije zelo realna nevarnost, ki jo hitro izrabijo mojstri propagandne vojne.
