Tiskane izdaje
Samo nekaj dni po lanski izvolitvi ameriškega predsedniškega kandidata Donalda Trumpa je predsednica uprave ameriškega tehnološkega podjetja IBM Ginni Rometty napisala odprto pismo novemu predsedniku. Predstavila je predloge in priporočila, kakšna naj bo nova politika do ameriških podjetij in gospodarstva. Trump jo je povabil v ekipo in Ginni Rometty je postala članica njegovega gospodarskega sveta.
Ko je ameriški predsednik po zaprisegi razglasil prepoved vstopa za državljane nekaterih večinsko muslimanskih držav, so njegovo odločitev kritizirali številni predstavniki tehnoloških podjetij, saj je ukrep neposredno prizadel veliko njihovih delavcev. Trumpova politika je zmotila tudi zaposlene v IBM, zato so Romettyjevo s peticijo pozvali, naj izstopi iz znanstvenega sveta. Skoraj dva tisoč podpisnikov je zapisalo, da je takšna prepoved v popolnem nasprotju z vrednotami podjetja, kjer spoštujejo raznolikost in enake možnosti. A se je predsednica uprave branila, da njeno članstvo ne bo vplivalo na delovanje korporacije, ki ostaja nepolitično.
Za eno najstarejših in največjih tehnoloških podjetij na svetu to ni prva podobna etična dilema.
Režiser Guy Evans je v dokumentarnem filmu The King of Capitalism predstavil biografijo Thomasa Watsona starejšega, vplivnega ameriškega poslovneža in ustanovitelja IBM. Watson ni bil samo drzen podjetniški vizionar, ki se je zelo zgodaj zavedal pomena zbiranja in razvrščanja informacij, temveč je sanjal o čisto novi globalni in učinkoviti korporaciji, na kateri bo temeljil kapitalizem dvajsetega stoletja. Tudi če je moral za uresničitev tega cilja poslovati z najhujšimi zločinci nemirnega stoletja.
Watson je utelešal vse ideale ameriških sanj. Otroštvo je zaznamovala huda revščina, zato je kmalu odšel od doma. Najprej je hotel postati potujoči trgovec, nato je dobil prvo redno službo pri največjem ameriškem izdelovalcu registrskih blagajn NCR − novi panogi, ki je postajala vse pomembnejša zaradi razmaha trgovine in potrošništva. Ko ga je odpustil njegov prvi mentor in ustanovitelj NCR John Henry Patterson, ga je sklenil premagati na njegovem področju − obdelavi poslovnih informacij. Razumel je računske potenciale preluknjanih kartic in poslovnega svetovanja, zato so njegovi lojalni prodajni zastopniki v nekaj letih osvojili večino ameriških zavarovalnic, bank in državne uprave.
Watson je sanjal o svetovni korporaciji, nad katero sonce nikoli ne zaide. V podjetju je ustvaril in ohranjal kult osebnosti. Velika recesija v tridesetih letih dvajsetega stoletja ga je še okrepila, saj je bil dobro pripravljen na gospodarsko okrevanje zaradi politike new deala in velikih informacijskih potreb, ki jih je imela nova socialna država. Postal je najbogatejši Američan in je užival v skoraj državniškem statusu, saj je odpiral podružnice v skoraj osemdesetih državah po vsem svetu. V drugi polovici tridesetih let pa je podlegel šarmu italijanskega fašističnega voditelja Benita Mussolinija in velikim dobičkom, ki jih je ustvarjala njegova nemška podružnica Dehomag.
Naročniki so bili nacisti, ki so prav tako potrebovali informacijsko podporo za nekatere velike načrte tretjega rajha: popis prebivalstva (kjer so Jude prvič razvrstili v posebno kategorijo), vojaške operacije in pozneje načrtovanje prevozov v koncentracijska taborišča. Zgodovinar Edwin Black je v knjigi IBM and The Holocaust (2001) zapisal, da je vodstvo IBM zelo dobro vedelo, zakaj nacisti uporabljajo njihove računske naprave, saj so njihovi tehniki ves čas urili nacistične paznike in vzdrževali opremo (pri IBM so hoteli preprečiti izdajo knjige). Watson se po začetku vojne kljub ameriškemu embargu ni hotel odreči poslom z Nemčijo, zato jih je prenesel na nevtralno švicarsko podružnico. Informacijske stroje je tako prodajal vsem − tako zaveznikom kot nacistom −, ki so jih potrebovali za načrtovanje logistike, vodenje izstrelkov, napovedovanje vremena in vojaško industrijo. Pomembno je bilo samo, da so stranke poravnale račune.
Zelo podobne zadrege spremljajo IBM in druga tehnološka podjetja tudi v enaindvajsetem stoletju. So njihovi voditelji soodgovorni za neetično ali zločinsko uporabo njihovih izdelkov? Je sprejemljivo poslovati z diktatorji in nedemokratičnimi režimi, ki plačujejo račune in poskrbijo za zadovoljne delničarje? Je tehnologija sploh lahko apolitična? Če bi morali odgovor poiskati v življenju Thomasa Watsona starejšega, ki so ga na pogrebu oklicali za najboljšega prodajalca na svetu, je odgovor preprost: dober poslovnež mora biti predvsem čim večji oportunist.
