Tiskane izdaje
Čudna sočasnost dogodkov, ki se vsako leto pojavijo v ZDA, ko se na vzhodnem koncu borijo s poplavami, na zahodnem pa gasijo požare, napeljuje na misel o ponavljajočem se vzorcu, ki bi ga veljalo raziskati, mu pripisati vzroke in morda razmisliti, kako bi omilili posledice naravnih katastrof. Še dobro, da predsednik Trump ne naseda lažnim novicam o podnebnih spremembah in to misel nemudoma odžene. Ob nedavnih dogodkih je voditelj svobodnega sveta izkazal poseben zgodovinski spomin, ko je tri milijone Portoričanov, ki so po Teksasu in Floridi padli v nemilost orkana četrte stopnje, ki jih je odklopil od elektrike in jih pregnal z domov, »potolažil«, da so lahko vendarle ponosni, ker njihova Maria (kakor so poimenovali orkan) ni terjala niti približno toliko smrtnih žrtev kot Katrina, ki je terjala 1200 življenj.
Če odmislimo brezčutno ciničnost te izjave predsednika, ki je v podtonu bolj kot smrtne žrtve štel povzročeno škodo v dolarjih, sta bila v zgodovini ZDA bolj od Katrine usodna še orkan v mestu Galveston v Texasu leta 1900, ki je z več kot 8000 žrtvami najsmrtonosnejši, in orkan na jezeru Okeechobee na Floridi leta 1928.
Pozna dvajseta leta so bila za jugovzhod Amerike težka preizkušnja. Leto prej je reka Mississippi zaradi močnega deževja narasla in 600.000 prebivalcev od Louisiane do Illinoisa pregnala z domov, v njenih valovih pa je življenje izgubilo petsto ljudi. Reka se je na 145 mestih prelila čez brgove in poplavila 27.000 kvadratnih milj površine. Prizori so fantazmagorični. Morda zato, ker so naravno tragedijo tiho beležile kamere na črno-beli filmski trak, ki ga je do danes razjedal zob časa.
Voda si utira pot, zaliva vijuge v prsti in meandrira po poteh, ko se razliva čez bregove. Pred seboj ruši drevesa, hiše, vasi, mesta. Ko narava izkaže svojo prevlado, drobna, krhka človeška telesa nemočna čakajo na milost. Osamljeni čolni plovejo med hišami, ki so do oken potopljene v vodo, ljudje in živali na strehah, ujeti v podstrešne sobice, samotne osebe, kot bi hodile po gladini − čudne, čarobne prikazni. In uničenje, ki se zrcalno preliva na valujočo površino, kot bi se nadaljevalo v neki drug, paralelni svet.
Na te posnetke je pred leti naletel filmski ustvarjalec Bill Morrison, neutruden lovec na zaklade, tiste nitratne, ki jim je čas prizanesel − vsaj delno. Plesen, vlaga, uničenje, trohnenje, razpad v vsebini in formi, metaforično in konkretno, ga navdihujejo. Bolj so filmski trakovi načeti, lepšo zgodbo lahko ta avantgardni filmski arheolog z njimi pove, se zdi. Po Katrini se je zakopal v nacionalne filmske arhive, ko je iskal posnetke poplav za projekt Zaklonišče (Shelter, 2005). Posnetki iz leta 1926 in 1927 so mu nenehno prihajali pod prste, ko je naletel še na knjigo Johna M. Barryja Naraščajoča plima: Velika povodenj reke Mississippi leta 1927 in kako je spremenila ameriško kulturo (Rising Tide: The Great Mississippi Flood of 1927 and How it Changed American Culture), je vse padlo na svoje mesto.
Ko je čislani režiser še delal kot pomivalec posode v znamenitem jazzovskem klubu Village Vanguard v New Yorku, je tam med drugimi srečal tudi slavnega kitarista Billa Frisella. Njegova glasba ga je tako navdihnila, da jo je nekajkrat uporabil pri svojih filmih. Kmalu sta začela resneje sodelovati.
The Great Flood je njun skupni projekt, ki je nastajal na precej zanimiv način. S pomočjo Frisellove menadžerske ekipe sta prepričala nekaj odrskih prizorišč, da so projekt podprla že v sami fazi nastajanja. Po različnih mestih sta začela predstavljati svoj multimedijski šov, na katerem je Bill Frisell s svojo zasedbo (trobentačem Ronom Milesom, basistom Tonyjem Scherrom in bobnarjem Kennyjem Wollesenom) v živo improviziral na projekcijo izbranih, grobo zmontiranih arhivskih posnetkov poplave. Projekt je bil nekakašna potujoča umetniška rezidenca. Struktura filma in glasbe je nastajala sproti, se medsebojno navdihovala in nadgrajevala ter gradila narativni in emocinalni lok, ki je dosegel vrh, ko je leta 2011 Mississippi spet presegel bregove.
Poezija v sliki in zvoku
V isto reko ne moreš stopiti dvakrat, je rekel že Heraklit − maksima, ki se je je držal tudi Bill Frisell in poskrbel, da glasba, ki je objemala prelivajoče se posnetke, niti dvakrat ni zvenela enako. Njegov soimenjak Bill Morrison je vse faze in obraze projekta v nastajanju beležil in svojo montažo prilagajal nastajajoči glasbeni podlagi. Končni izdelek je prelivajoča se avdiovizualna poema.
Slika in glasba sta tako tesno prepleteni, da ni več mogoče reči, ali glasba spremlja sliko ali obratno. Vsako spremembo v harmoniji, ritmu in melodičnih vzorcih ponazarjajo tudi arhivski prizori. Tankočutna bluesovska govorica zasanjane Freisellove kitare, žalostinke trobentača Milesa in kotaleče se počasno marširanje Wollesa po malem bobnu ustvarjajo v ameriškem jugu globoko zakoreninjeno atmosfero, ki stopa v dialog s preteklostjo na posnetkih in sedanjostjo. V tem pogledu je delo komentar transformacije ameriške družbe, kulture in glasbe ter kritika rasnih in razrednih neenakosti, ki jih ne preseže niti stoletna zgodovina. Razkroj filmskega materiala je še posebej zgovoren v tem delu, ko ilustrira razkroj duše in družbe.
Nekoč je znani kitarist Marc Ribot zvok svojega glasbenega kolega opisal s pridevniki fluiden, eleganten, melodičen in povezan. Frisell en ton na kitari prelevi v drugega tako neopazno in lahkotno-nežno, kot se stranski pritoki prelivajo v reko. Njegova glasba, 75-minutna suita, kreira mogočno glasbeno podlago in poosebi metaforo Mississippija, po kateri je skupaj s tisoči duš proti toku iz New Orleansa do severa Amerike migrirala tudi kultura.
Poema v več poglavjih
Prizori velike povodnji so razdeljeni v 12 poglavij. Spremljamo črne roke, ki s plugi orjejo plodno zemljo, jo obdelujejo in pobirajo bele puhaste kepice. Povezjejo jih v velike bale in s svojimi telesi rinejo na ladje in v tkalnice. Morrison tedanji svet ponazori v ritmično zmontirani sekvenci, v kateri se na platnu zvrtijo strani Searsovega kataloga dobrin in artiklov. Vizualni kolaž ilustriranih strani, ki oglašujejo ure, prte, puške, pohištvo, glasbene inštrumente, kuhinjske pripomočke, nakit, vrtno orodje in nagrobnike.
Novo poglavje prikazuje delo na okopih in gradnjo nasipov, ki je v večini prepuščena afroameriškemu prebivalstvu, medtem ko premožnejše belske sloje šerifovi možje z rešilnimi čolni preseljujejo na varno. Na bregovih se raztezajo nepregledna šotorišča, tabori za revnejše črnske prebivalce, ki si bedo krajšajo z glasbo. Za tiste, ki imajo možnost, povodenj pomeni čas velikega preseljevanja. Kolone avtomobilov in vlakov noč in dan vozijo ljudi v boljši svet.
Epizoda, v kateri si poplavljeno območje kot na ekskurziji ogledujejo politični veljaki s klobuki in cigarami, spremlja živahna in lahkotna glasbena podlaga, ki podkrepi ironično podobo razredne neenakosti. In posledice velike povodnji − hiše, do polovice pogreznjene v blato, velike luže na avenijah in splošno razdejanje. Za nekatere očitno priložnost, za druge le nov krog pekla. Glasbeni crescendo pospremi velike bagre in delovne stroje, ki z velikimi zamahi zajemajo zemljo in gradijo nov svet.
Zadnji prizor je hipnotičen in brez komentarja povzame poanto te filmsko-glasbene poeme. Ženske v Chicagu v šestdesetih letih prejšnjega stoletja z resnimi obrazi plešejo in kažejo strast, upanje in moč, podedovano od prednikov z Juga, ki so preživeli veliko povodenj.
***
Priporočila za radovedne
Dokumentarni filmi so v zadnjih letih zaradi krize uveljavljenih medijev, ki si, podvrženi čedalje hujšim finančnim omejitvam, vse težje privoščijo poglobljeno spremljanje kompleksnih zgodb in njihovega zakulisja, v nekaterih prvinah prevzeli zastavo raziskovalnega novinarstva.
Skupina Delovih novinarjev, navdušenih ljubiteljev tovrstnega žanra, vam zato v naši tedenski rubriki Dokumentirano ob četrtkih ob 15.00 predstavlja in priporoča dokumentarne filme po lastnem izboru.
V vlogi avtorjev za pestrost vsebinske in slogovne ponudbe rubrike skrbijo Lenart J. Kučić, Tina Lešničar, Irena Štaudohar, Boris Čibej, Mojca Zabukovec in Igor Harb.
Vsa priporočila za radovedne so zbrana na tej povezavi.
