Družina v gejevskem filmu

Na letošnjem festivalu gejev­skega in lezbičnega filma, ki se izteka ta vikend, se kar nekaj filmov loteva družinske problematike. Bodisi odnosov s starši bodisi novih LGBT družin.

V obeh igranih filmih o odnosih med otroki in starši je osrednji lik mati. Rosie v istoimenskem švicarskem filmu režiserja Marcela Gislerja je priletna vdova, ki pre­ostanek dni preživlja na podeželju v družbi mačka in alkohola. Četudi je glavni lik uspešen, samozadosten pisatelj gej, se velja strinjati z režiserjem, da ne gre za tipičen gejevski film, ampak za družinsko zgodbo o otrocih in starših na travmatski prelomnici, ko so slednji zaradi s starostjo povezanih tegob prisiljeni zapustiti dom in se preseliti v dom za ostarele.

Med nekajdnevnim srečanjem med materjo in štiridesetletnima otrokoma Lorenzom ter njegovo z življenjem in v zakonu nezadovoljno sestro, privrejo na dan družinske skrivnosti in se odpro dotlej nikdar zastavljena vprašanja. Ne o sinovi spolni identiteti, ki eksplicitno živi kot gej, ampak predvsem o pokojnem očetu, ki je veljal za nesposobneža in omahljivca, vendar ga Rosie pred otrokoma sprva nerazumljivo brani, prek očetove zgodbe pa se izrisuje tudi osamljenost, v katero je bila zaprta svoje zakonsko življenje. Odlična Sibylle Brunner v naslovni vlogi je v švicarsko filmsko uspešnico vnesla komične prvine, z njo in režiserjem pa bo po petkovi projekciji v Kinoteki tudi pogovor.

Drugačna in predvsem radoživa je vdova Estela v komediji Materni jezik argentinske režiserke Liliane Paolinelli, ki po hčerinem razkritju, da je njena najboljša prijateljica, s katero živi poldrugo desetletje, tudi njena intimna partnerica, najprej doživi šok, a se že v naslednjem hipu transformira v skrbno taščo, predvsem pa želi razumeti hčerin čustveni svet ter njeno družabno in socialno okolje.

Italijanski celovečerec Potem pa nič avtorja Roberta Proie in režiserja Ivana Silvestrinija postavi razkritje sinove gejevske identitete­ v postadolescentsko obdobje, zelo dinamična komedija o odnosih med sinom in njegovo temperamentno družino pa vsebuje duhovite, hitre in nepričakovane ­obrate.

Nove oblike družin

V drugem sklopu filmov, ki se lotevajo GLBT družin, je izvrstna drama Kmalu režiserja Travisa Fina, posneta po resnični zgodbi iz sedemdesetih let o gejevskem paru – kabaretistu Rudyju (Alan Cumming) in odvetniku Paulu (Garret Dillahunt), ki si prizadeva posvojiti narkomankinega sina, petnajstletnika z downovim sindromom, ki svojega očeta ne pozna in si želi živeti z novima očetoma, ki sta mu edina pripravljena dati varno in ljubeče okolje. Skrben in odgovoren starševski par se tako spopada s sodnimi mlini, pa tudi z običajno človeško hudobijo, ganljivo posneto mainstream dramo pa med drugim odlikuje igra Alana Cumminga v vlogi nesojenega očeta.

Novih oblik sostarševskih družin se lotevata nizozemski 20 laži, 4 starši in jajčece režiserja Hanroja Smitsmana in Moje drevo Bérénice André. Medtem ko je družinska struktura v nizozemskem filmu enostavna – lezbični in gejevski par tvorita starševstvo pubertetnika, ki je nastal po »naravni« poti iz dogovorjenega razmerja med eno od partneric in enim od partnerjem obeh parov –, je naslov francoskega filma Moje drevo kar prav­šnji, saj je dekličina družina brez organograma težko razumljiva.

V razvejeni krošnji družinskega drevesa, katere deblo tvori dvanajstletnica, sta njena biološka starša in njuna prejšnja kot tudi nova partnerja, ne oziraje se na biološko vez pa vsi opravljajo staršev­sko vlogo. V obeh komedijah niti fant niti dekle ne le da nista prikrajšana za družinsko okolje, ampak sta, nasprotno, središče, okoli katerega se prekrivajo dvojice njunih mater in očetov, zanimivo pa je konec obeh filmov podoben – kljub temu da odraščata v LGBT družinah, se mladenič zaljubi v sošolko, deklica pa se na vlaku zagleda v sopotnika svojih let.

Omenjeni filmi z letošnjega Festivala gejevskega in lezbičnega filma bi verjetno težko nastali v slovenskem prostoru, zato bi jih veljalo še toliko bolj predvajati na slovenskih televizijah, kajti krhanje ozkoglednih predstav in predsodkov je trdovraten in dolgotrajen proces. Na festivalu bosta letos prvič podeljeni nagradi – rožnatega zmaja po izboru strokovne žirije je prejela režiserka igranega filma Jošiko in Juriko Jamazaki Kuninori, rožnati zmaj po izboru občinstva pa bo podeljen nocoj po zaključni festivalski projekciji filma Vrata ostajajo odprta (1959) režiserja Františka Čapa, kateri bo sledil tudi pogovor z Mileno Dravić, glavno igralko Čapovega filma, ter s filmskim kritikom in poznavalcem Čapovega opusa Nebojšo Jovanovićem.