Emir Kusturica: Kje sem v tej zgodbi jaz?

V slovenskem prevodu je pred dnevi izšla avtobiografija enega­ svetovno najbolj prepoznavnih Balkancev, ki je v filmih vedno prinašal obskurne­ in bizarne zgodbe balkanske vsakdanjosti. Tokrat je ta znameniti zgodbar v glavno vlogo­ postavil sebe in se obdal z ­obilico atraktivnih likov.

Leta 2010 je Emir Kusturica v Beogradu izdal biografijo Smrt je neprovjerena glasina, ki je nedavno izšla v slovenščini z naslovom Kje sem v tej zgodbi jaz? pri Mladinski knjigi in v prevodu Dijane Matković ter Dejana Narančića. Napisal jo je iz preprostega razloga, da ubeži pozabi, čeprav je tudi pozaba sestavni del življenja in velikokrat omogoča preživetje.

Knjiga se začenja z naivnim otroškim pogledom na (ne)razumljivost sveta odraslih, ki je izvrstno razdelan v njegovem filmu Oče na službeni poti. Iz prvotne otroške otopelosti sta ga predramili­ prva ljubezen in ustvarjalnost. Umetnika v sebi je odkril pri tehničnem pouku, ko se je lotil izdelovanja modela Titanika. Med izdelovanjem je pozabil na vse drugo.

O tem je zapisal: »Tako živijo slikarji. Jebe se jim za uro, če je polnoč ali jutro, če imajo kaj hrane ali ne. Umetniki živijo svoje življenje, zaprejo se v svoj svet, drug svet zanje ne obstaja! je moj oče strokovno podajal razlage o umetnikih in umetnosti.«

Ker se je Emirju Kusturici dobesedno podrl svet, njegovo Sarajevo pa utrpelo kar petletno obleganje s strani srbskih oboroženih sil in so takrat neki drugi Valterji branili Sarajevo, je nadaljeval gradnjo svojih (filmskih) svetov drugje. Dobesedno pa je zgradil dve naselji, Drvengrad v Srbiji ter Kamengrad v Bosni in Hercegovini, sicer za potrebe filmov, vendar sta naselji ostali.

Fellinijeva fantazijskost

Emir Kusturica je bil vedno svojeglav in drugačen, kontroverzen in nikoli premočrten. V svet filma je zakorakal pred 51 leti, ko je v klet Jugoslovanske kinoteke v Sarajevu zmetal pol tone premoga. »Za gretje hrama filmske umetnosti sta bili pripravljeni dve toni in pol, celoten podvig pa smo opravili Paša, Njego, Truman in jaz. Paša je bil najmočnejši, vendar je najmanj delal, a je največji del skupnega zaslužka vzel zase. Vprašal sem očeta, kako je to mogoče. 'Zakon narave! Velika riba poje majhno ribo, sinko, temu se reče darvinizem'.«

Njegovi prijatelji so odšli igrat poker, Kusturica pa je ostal v kinu in iz prve vrste gledal film Jeana Vigoja Atalanta, kar mu je ukrivilo vrat, a očarala ga je ­erotika v filmu.

Na filmski trak je stopil v najbolj gledanem partizanskem filmu Valter brani Sarajevo Hajrudina Krvavca iz leta 1972 z naslednjimi besedami: »Imamo srečo, samo en stražar je, požgali jih bomo kot za šalo!« Po tej repliki je sledila prva filmska smrt. Krvavac je prepričal Emirja in njegove starše, da so sina poslali v Prago na znamenito umetniško akademijo FAMU na študij režije.

Od vseh filmskih velikanov je na Kusturico naredil največji vtis Federico Fellini, čigar film Amarcord si je Kusturica hotel ogledati v Pragi, pa ga je trikrat prespal zaradi ljubezenske utrujenosti, tako da si ga je v celoti ogledal šele z bodočo ženo Majo v Sarajevu. Fellinijevo­ fantazijskost, ki je mejila na fantastičnost, je Kusturica vztrajno vpletal v vse svoje filme.

Za film Oče na službeni poti je leta 1985 Kusturica kot prvi jugoslovanski filmar prejel zlato palmo.­ »V Sarajevo sem se vrnil tri dni pred koncem festivala, zato je nagrado v mojem imenu prejel Mirza Pašić, direktor Forum filma iz Sarajeva. Njegova fotografija s palmo in z dvignjenima rokama je obkrožila svet.

Ko so me v Sarajevu vprašali, zakaj v Cannesu nisem sam prevzel zlate palme, sem si izmislil najboljši možen odgovor in rekel: »Prijatelju Mladenu Materiću sem polagal parket!« V resnici naj bi to storil v znak protesta zaradi slabih odnosov z bosansko vlado.

Do snemanja filma je prišlo šele po pogovoru Kusturice z bosanskim partijskim funkcionarjem Cvijetinom Mijatovićem, ki je bil takrat predsednik predsedstva SFRJ in je blagoslovil snemanje. Film Oče na službeni poti mu je prinesel še enega prijatelja, predsednika žirije v Cannesu Miloša Formana. Ta je bil velik Kusturičev vzornik in mu je ponudil tudi mesto gostujočega profesorja na Univerzi Columbia v New Yorku, kar je takoj sprejel.

Avtobiografija je pisana v romanesknem stilu, z obilico atraktivnih stranskih likov iz njegove družine, družinskih prijateljev ter znanih osebnosti takratnega Sarajeva in presega pusto naštevanje življenjskih dejstev. Kusturica v uvodu pojasnjuje, da je »človek nagnjen k pozabi, tehnika pozabljanja pa sčasoma postaja odločilna veščina človeškega rodu«.

Pozaba prijetnih in tragičnih trenutkov omogoča človeku, da ne zblazni, ublaži spomin, da gre lahko naprej. In Emir, ki je postal Nemanja, rad pozablja, a se tudi rad spominja. Kje sem jaz v tej zgodbi? je intimen vpogled v svet odraščanja in življenja Emirja Nemanje Kusturice, ki se je medtem celovito spremenil. Kusturica se je lahko zgodil le na Balkanu, le v Sarajevu, in je kontroverzen tako kot okolje, v katerem je odraščal in kjer (občasno) živi še zdaj.

Film, glasba, arhitektura – literatura?

Emir Kusturica je postal svetovno znan kot jugoslovanski, bosanski in nazadnje srbski režiser in je eden od osmih režiserjev, ki so prejeli po dve canski palmi (Bille August, Francis Ford Coppola, Jean-Pierre in Luc Dardenne, Šohei Imamura, Michael Haneke in Alf Sjöberg).

Kusturica ju je dobil za filma Oče na službeni poti in Podzemlje. Poleg filma se izraža tudi z glasbo, saj je bil pred razpadom Jugoslavije član skupine Zabranjeno pušenje, kasneje pa je z Neletom Karajlićem nadaljeval v srbski frakciji te zasedbe The No Smoking Orchestra.

Za leseno mesto Kustendorf - Drvengrad na Mokri gori v Srbiji, ki je nastalo po njegovih načrtih za film Življenje je čudež, je prejel tudi arhitekturno nagrado. Prav tako je »njegovo« mesto Kamengrad - Andrićgrad, ki ga je zgradil za potrebe snemanja filma Most na Drini zraven Višegrada, postalo turistična atrakcija. Človek, ki je začel umetniško kariero z izgradnjo makete Titanika, se je kot pisatelj najprej lotil sebe, napisal je avtobiografijo. Morebiti je njegova zgodba vredna celo filma.

Rodil se je 24. novembra 1954 v Sarajevu, v republiki Bosni in Hercegovini, SFR Jugoslaviji, očetu Muratu Kusturici, novinarju, ki je delal kot pomočnik sekretarja za informiranje, in Senki Numankadić, ki je delala kot tajnica na Fakulteti za gradbeništvo.

To je bila bošnjaška, muslimanska družina, ki ni prakticirala muslimanstva, predvsem njegov oče se je izrekal za Srba, zato se je pred leti na jurjevo Kusturica dal uradno krstiti v srbski pravoslavni veri in je postal Emir Nemanja Kusturica.

Kusturičevo odločitev za srbsko stran so domačini, ki so ostali ujeti v pasti srbskih topov in pušk, razumeli kot izdajo. Skozi podobno travmatično izkušnjo je šel tudi njegov umetniški sopotnik Goran Bregović. Emir Nemanja Kusturica, z umetniškim imenom Kusta, je umetnik, ki občinstva ne pušča ravnodušnega. Naj ga obožujejo ali pljuvajo, v vsakem primeru ga je precej težko ignorirati.