Formula: Sneguljčica

Konec minulega leta je studio Disney kupil studie Twentieth Century Fox. Ta poteza, s katero Disney postaja eden najmočnejših, če ne najmočnejši akter v ameriški zabavni industriji, je še posebno zanimiva, saj je bila njegova usoda pred osemdesetimi leti, preden je v kina prišel prvi dolgometražni risani film Sneguljčica in sedem palčkov, precej negotova.

Ko je leta 1934 Walt Disney napovedal, da bo posnel dolgometražni risani film o Sneguljčici, so to označili za norost. Nihče ni pričakoval, da bi pravljica, ki traja tako dolgo kot celovečerni filmi za odrasle, lahko privabila dovolj občinstva in povrnila stroške produkcije. A ko je konec leta 1937 in začetku leta 1938 film zakrožil po ameriških in svetovnih kinematografih, je nemudoma postal uspešnica (še danes ga umeščajo med deset najbolj dobičkonosnih filmov vseh časov), ki je navdušila tako kritike kot gledalce.

Disney si je s Sneguljčico nakopal velike dolgove, saj je v vsakem kadru risanke stremel k popolnosti. Njegova ekipa je menda za film delala po 80 ur na teden, tudi med prazniki in koncih tedna. Stroški Sneguljčice so v nekaj letih astronomsko narasli (filmski proračun je z začetnih 250.000 narasel na 1,5 milijona dolarjev), tako da je Disney z najetimi krediti tvegal obstoj svojega studia. A nazadnje je prav s tem risanim filmom postal eden od ključnih akterjev v Hollywoodu. Po zaslugi Sneguljčice so ga razglasili za enega najpomembnejših filmarjev v Hollywoodu. Navdušil je tako enega največjih sovjetskih režiserjev Sergeja Ejzenštajna kot komika Charlieja Chaplina in Federica Fellinija. Uvodni prizor Državljana Kana Orsona Wellesa, v katerem vidimo Xanadu, palačo medijskega mogotca, se zgleduje po uvodu v Sneguljčico, ko se nam v prvi sceni prikaže grad, v katerem prebiva naslovna junakinja in njena zlobna mačeha kraljica. Med ljubitelje filma umeščajo tudi Adolfa Hitlerja, ki je hranil kopijo Sneguljčice v zbirki svojih filmov.

Disney v filmu sledi dobro znani zgodbi bratov Grimm, deloma pa narativ ekonomizira in mu da nove poudarke. Prevzetna vladarica, mačeha Sneguljčice, poseduje posebno čarobno ogledalo, vselej sposobno resnicoljubno odgovoriti na njena vprašanja. Kraljico zanima le eno – kdo je najlepša ženska v kraljevini. Dolgo časa je zrcalo prav njej pripisovalo naziv najlepše ženske, a zgodba se začne, ko zrcalo nekega dne kot najlepšo prepozna njeno pastorko, princeso Sneguljčico.

Zlobno kraljico to pahne v besnilo in lovcu da ukazati ubiti Sneguljčico. Dekle se svojemu rablju zasmili, tako da jo spusti. Sneguljčica se skrije v gozdu in se tam spoprijatelji s sedmimi palčki, ki delajo v bližnjem rudniku. Postane njihova gospodinja, v zameno pa ji ti dajo streho nad glavo in varnost. Njihovo mirno življenje se konča, ko kraljičino ogledalo kraljici razkrije, da je Sneguljčica še vedno najlepša, kar seveda pomeni tudi, da je še živa. Zlobna kraljica se odloči, da bo tokrat sama obračunala z njo. Preobleče se v starko, ji podtakne zastrupljeno jabolko, sadež, ki jo pahne v smrtonosni spanec, iz katerega se lahko prebudi le, če jo poljubi prava ljubezen. Zlobno kraljico na koncu čaka zaslužena smrt, Sneguljčico, ki so jo palčki položili v stekleno krsto, pa nazadnje najde princ. Njegov poljub jo oživi in Sneguljčica lahko s svojim izbrancem zaživi srečno do konca dni.

Uspeh Sneguljčice povezujejo z Disneyjevim perfekcionizmom na vseh ravneh. Njegov filmski jezik temelji na tem, da se je odrekel naturalizmu in realizmu (v filmu ni pravih posledic padcev, gravitacije in drugih nesreč – vsaj ne za dobre junake), izdelal je stilizirane like ljubkih zaobljenih form. Prav tako so v Sneguljčici stavbe, gozd in na splošno narava izrisani prikupno in zapeljivo.

Njegov pravljični svet temelji na jasni in tekoči zgodbi, ki v osnovi sledi romantični poanti pravljice bratov Grimm, pri čemer Disneyjeva različica poudarek premesti na razmerje Sneguljčice s palčki. Zato je pri Disneyju vsak od palčkov junak s svojo individualnostjo; vsak dobi ime po svoji odločilni karakteristiki. Prav tako so palčki vir komičnih vložkov.

Dramaturški lok znane pravljice je tako dostopen sleherniku, ključne dogodke pa napolnjujejo še prizori petja in plesa. Prav glasba, ki jo podpisujejo Frank Churchill in Larry Morey, Paul Smith, Leigh Harline, je močno prispevala k velikemu uspehu filma. Skoznjo Disney dodatno izriše svoje junake, obenem pa s skladbami, odpetimi in zaigranimi ob domiselni koreografiji njegovega fantazijskega univerzuma, dodatno pritegne svoje občinstvo. Kritiki filma tako niso spregledali, kako ima vsak lik svoj glasbeni motiv, ki kaže njegove karakteristike: tako, denimo, Sneguljčica in princ odpojeta različice ljubezenskih balad, medtem ko zlobno kraljico spremlja mračen glasbeni motiv, palčki pa so deležni bolj poskočnih ritmov, denimo v ponarodeli pesmi Hej ho, hej ho. Leta 1944 je izšla tudi plošča s pesmimi iz filma – prva tovrstna sploh –, ki so osvojile mladino po vsem svetu in jo osvajajo še danes.

Arhetipska zgodba o ženski nečimrnosti kot viru zla nasproti dobroti, utelešeni v prelepi Sneguljčici, je tako pri Disneyju nadgrajena prav s pravljično vizijo sveta, kjer vse, od ptic do srn, rastlinja in celo vremenskih razmer, prispeva k razvoju zgodbe. Film je že ob svojem nastanku fasciniral z vizualnim bogastvom, torej dodelanostjo slehernega kadra, saj Disney poustvari tako specifično gibanje vsake živali kot valovanje gub na črnem plašču zlobne kraljice. Ključna fascinacija v filmu je prav to, da Disney v njem popolnoma reproduciral naravno gibanje bitij in dosegel popolno ujemanje risbe in govora.

Uspeh tega filma je utrl pot tudi naslednjim Disneyjevim projektom: Ostržek, Dumbo, Bambi. S Sneguljčico je Disney tudi prvič začel tržiti predmete, povezane s filmom – kar je bil pomemben vir zaslužka.

Predvsem pa je s tem filmom izumil formulo animacije, ki je brez težav preživela osemdeset let in bo – vsaj sodeč po uspehu Disneyjevih risank na splošno – preživela tudi v prihodnje.

Če bi morali najti kakšno razliko med nekdanjimi in sedanjimi Disneyjevimi filmi, bi bila ta predvsem v dejstvu, da se zdijo prvi Disneyjevi celovečerci v vsem prilagojeni otroškemu pogledu, medtem ko sodobna produkcija risanih filmov s kompleksnejšimi zgodbami in poantami vse bolj (uspešno) naslavlja tudi starejšega gledalca. Tako se zdi, da Disney vselej pravilno detektira zapostavljeno nišo gledalstva v Hollywoodu.