Igra prestolov spreminja televizijo in medije

»Se spomnite jeseni leta 2000, ko so vaši prijatelji, ki radi berejo fantazijske knjige, bili nekaj časa depresivni? No, zdaj veste, zakaj.«

Objavljeno
21. julij 2017 16.05
Igor Harb
Igor Harb

To je bil eden bolj slavnih tvitov s 3. junija 2013, ko so mnogi v tišini strmeli v temačen zaslon in komaj zaznavali končne napise, saj niso mogli verjeti, kaj so pravkar videli.

V predzadnji epizodi tretje sezone Igre prestolov, Castamerskem deževju, je bil velik del najbolj priljubljenih protagonistov gostov na poroki. Ozračje je bilo zlovešče, a nikakor ni pripravilo gledalcev na tako popolno uničenje, niti tistih, ki so brali knjige, saj so še vedno upali, da bo v seriji drugače. A ni bilo. In zdaj jim melodija vsakič, ko zaslišijo pesem Castamersko deževje, pa najsibo v izvedbi The National ali Sigur Rós, vzbudi neprijetne spomine.

Začne se pri knjigah

Fenomen Igre prestolov se vsekakor začne pri knjigah Georgea R. R. Martina. Te se grobo uvrščajo med fantazijo, vendar jim celo zgodovinarji priznavajo veliko simbolne pomembnosti. Martin je bil namreč nezadovoljen z zapuščino J. R. R. Tolkiena in njegovega Gospodarja prstanov, ki je pustil močan pečat na celotnem žanru. V intervjuju za Rolling Stone leta 2014 je najbolje izrazil frustracije: »Tolkien lahko reče, da je Aragorn postal kralj in vladal sto let in bil moder in dober. Ampak Tolkien ne postavi vprašanja, kakšna je bila Aragornova davčna politika.«

Čeprav je dogajanje Igre prestolov postavljeno na povsem drugačen planet, kjer letni časi trajajo več let, kjer je magija dejstvo in po nebu letajo zmaji, so liki in razmerja med njimi ter splošni konflikti zasnovani na resničnih dogodkih, predvsem vojni dveh rož (1455−1485). In prav fuzija zgodovine z magičnim je eden od ključnih elementov, ki je Igri prestolov zagotovil široko občinstvo. Pri tem zgodovinska podlaga doda legitimnost, ki pa jo je avtor izkoristil tudi za to, da se lahko izgovarja na »realizem«, ko »ubija« priljubljene junake ali kako drugače sprevrže pričakovanja bralcev.

Edina človeka, ki sta to bolje razumela in začutila kot sam George R. R. Martin, sta avtorja serije David Benioff in D. B. Weiss, ki sta od samega začetka skrbno pletla široko zgodbo in predvsem poskrbela, da so vsi gledalci zmeraj na tekočem. Tako je, denimo, v prvi epizodi celo nekoliko nerodno izvedeno, ko Jon Sneg, eden ključnih junakov, v dveh minutah sreča dva človeka in se oba dialoga nanašata na Jonovo poreklo in njegovo razmerje z drugimi liki. Kit Harington, ki igra Jona Snega, je sicer privlačen, vendar so avtorji našli še bolj inovativen način, kako gledalcem podajati ozadja in razmerja. Pri tem so nekoliko zlorabili znani aksiom, da je v upodobitveni umetnosti treba pokazati, ne povedati. Liki v seriji so namreč še zmeraj razlagali te stvari, je pa bilo ob tem v kadru tudi veliko golih teles. Tako se je rodila sekspozicija – termin, ki ga je skoval ameriški kritik Myles McNutt za Igro prestolov, čeprav filmi, televizijske serije in stripi to uporabljajo že desetletja. A šele z Igro prestolov se je razmahnila množična analiza in tako je to postalo očitno širšemu občinstvu.

Režiser Neil Marshall, ki je podpisan pod dve izjemni epizodi, Črna voda in Varuhi na Zidu (pa tudi pod grozljivkami Pasji vojaki, Jama groze in Sodni dan), je v intervjuju povedal, da ga je eden od producentov (neimenovan) skorajda nadlegoval, naj vključi več golote, kot je nameraval. A to je bilo v drugi sezoni, z rastjo števila gledalcev – in predvsem zagrizenih oboževalcev – je bilo sekspozicije in tudi golote vse manj. V kasnejših sezonah je bila potrebna predvsem za ponazoritev lokacije (denimo bordela) in ob prikazu tistih redkih nežnih trenutkov med ljubimci (denimo Jon Sneg in Ygritte).

A potem so tukaj posilstva. V seriji so bile posiljene skoraj vse glavne junakinje. Že v prvi epizodi smo gledalci soočeni s poročno nočjo mlade Daenerys, ko si jo njen mož vladar oziroma khal Drogo surovo vzame. V seriji je to prikazano kot brutalni dogodek, ki ga junakinja preboli šele, ko se zaveže k svojemu cilju boja za oblast, in khala vzljubi, ko na njeno željo prepreči svoji vojski posiljevanje poraženk na osvojenih ozemljih. Tak tok dogodkov kaže na modro odločitev ustvarjalcev serije, saj je v knjigah ljubezen med Daenerys in Drogom že proslavljena, ko se ona »sprosti in uživa« med posilstvom. Še več kritike pa je bilo deležno posilstvo Sanse Stark, junakinje, ki je serijo začela kot mlada najstnica z željo postati (dobesedna) princeska, nato pa se ji je ta želja izpolnila večkrat, a vsakič z bolj okrutnim in zlobnim vladarjem.

V peti sezoni pristane pri najhujšem, Ramsayju Boltonu, ki jo na poročno noč posili in jo nato drži ujeto v sobi. Scene so bile posnete brez kakršnega koli nazornega prikaza golote ali posilstev, vendar so tokrat kritike letele na razvoj Sansinega lika, ki je končno nehala biti žrtev in se je začela razvijati v bolj zanimivo politično figuro. No, Sansino razmerje z Ramseyjem se zaključi tako, da ga ona hladnokrvno in brutalno pokonča, kar ji da zadoščenje in hkrati pokaže, kakšno odločnost je odnesla iz svojih grozljivih izkušenj.

Ne glede na končni razplet Sansine zgodbe in vpliv teh travmatičnih dogodkov na junakinjo pa je Igra prestolov s temi scenami skorajda izsilila pogovore o prikazu posilstev. A to je le eden od mejnikov, ki jih je Igra prestolov (včasih tudi povsem nenamerno) premaknila in ima tako močan vpliv zato, ker je spremenila naš način gledanja televizije.

Aktivni gledalci

Blogi in spletne edicije medijev s področja zabave so povzetke in analize posameznih epizod serij (angl. recap) objavljali že pred Igro prestolov, a ta je dokončno popularizirala to novinarsko-kritiško zvrst in njeno ustvarjanje, tudi v Sloveniji. Tako se je, denimo, eden od najbolj poslušanih podkastov, Glave iz mreže Apparatus, ki ga ustvarjata Anže Tomić in Boštjan Gorenc - Pižama, začel prav kot recap Igre prestolov. Z branjem, poslušanjem oziroma gledanjem (na youtubu) teh povzetkov in analiz se oboževalci serije poglobijo v dogajanje in pomene ter špekulirajo o nadaljnjem razvoju dogodkov. Fantazijski svetovi so za to seveda najbolj primerni, sploh takšni, ki gledalca tudi čustveno posrkajo vase, kar je pri Igri prestolov bilo najbolj očitno ob omenjeni rdeči poroki.

Oboževalci Igre prestolov tako niso zadovoljni zgolj s kratkimi povzetki prihajajočih delov v TV-sporedu. S tem pa so postali tudi bolj aktivni gledalci, ne le potrošniki popkorn posebnih učinkov in klišejskih razpletov. In to se je preneslo tudi na film, kjer smo letos priča serijskim polomom tipično uspešnih akcijskih spektaklov brez duše in smiselne zgodbe, denimo Transformerjev in Mumije. Vse bolj zahtevni gledalci so že začeli množično uporabljati cehovske fraze, saj je za prevelik del lanskih uspešnic veljalo, da imajo »težave s tretjim dejanjem«. Ta trditev se je pojavila pri večini kritik skoraj polovice filmov iz lanskega leta (Batman proti Supermanu, Jason Bourne, Zvezdne steze, Sedem veličastnih) in se je kmalu prijela tudi pri gledalcih, ki so letos z veseljem opazili, da pri novih filmih to ni tako opazno.

Igra prestolov je zdaj v predzadnji sezoni in do konca serije nas loči le še dvanajst epizod. Ne glede na to, kdo bo zasedel železni prostor (in kakšno davčno politiko bo imel), pa ni dvoma, da bo vpliv te serije v popularni kulturi še dolgo mogoče čutiti. •