Iranskega režiserja ne bo na oskarje

Leta 1972 rojeni iranski režiser Asghar Farhadi je pred petimi leti postal prvi Iranec, ki je domov odnesel oskarja. Za film Ločitev ga je prejel v kategoriji tujejezičnega filma, nominiran pa je bil tudi za izvirni scenarij.

Farhadi je eden mednarodno najbolj spoštovanih iranskih režiserjev, njegov opus, v katerem subtilno tematizira vpliv iranskega pravnega in cenzorskega reda na razmerja med posamezniki in družbo, pa v kontekstu svetovne kinematografije med najbolj avtorsko obarvanimi.

Zdaj se je med nominiranci za tujejezičnega oskarja znašel tudi njegov zadnji film Trgovski potnik, prejemnik nagrade za najboljši scenarij na lanskem canskem festivalu. A kot kaže, Farhadija 26. februarja ne bo v Los Angeles, čeprav je obisk sprva načrtoval. Vzrok za to je petkov izvršni ukaz ameriškega predsednika Donalda Trumpa, ki je za 120 dni ustavil sprejemanje beguncev v ZDA, povsem ustavil sprejemanje beguncev iz Sirije, za 90 dni pa prepovedal tudi vstop državljanom sedmih večinoma muslimanski držav, med njimi Irana.

Trump je ukaz podpisal na dan spomina na žrtve holokavsta, na številne kritike in množične demonstracije, ki so sledile po ameriških letališčih konec tedna, pa se je odzval z izjavo, da ne gre za prepoved vstopa muslimanom, kot »napačno poročajo mediji«, in prav tako ne gre za »religijo – gre za teror in varnost naše države«. Pomenljivo pri tem je, da na seznamu »nezaželenih« držav ni tistih, iz katerih so prišli ugrabitelji letal 9/11 – Egipta, Libanona, Saudske Arabije in Združenih arabskih emiratov.

»Mi« in »oni«

Farhadi je v izjavi za nedeljsko izdajo časnika New York Times najprej z obžalovanjem napovedal, da se podelitve oskarjev ne bo udeležil. Ob tem je poudaril, da je bila tudi v zadnjih dneh in kljub nepravičnim okoliščinam, v katerih so se znašli begunci in potniki iz nekaterih držav pri vstopu v ZDA, njegova odločitev enaka: da se udeleži podelitve in na tem velikem kulturnem dogodku, deležnem medijske pozornosti, o tem izrazi svoje mnenje. Toda pokazalo se je, da je ta udeležba obkrožena s »čeji in ampaki, ki zame niso sprejemljivi na noben način, čeprav bi bila za moj obisk narejena izjema«.

Farhadi je v nadaljevanju izjave dejal, da politični jastrebi, ne glede na svojo nacionalnost, politično argumentacijo in vojne razumejo zelo podobno, z miselnostjo »mi in oni«, s pomočjo katere ustvarjajo strašljive podobe »njih« in vzbujajo strah pri ljudeh v svojih državah. Ta miselnost ni omejena le na ZDA. »Tudi v moji domovini je enako. Že leta se na obeh straneh oceana skupine ljudi trudijo svojim ljudem prikazovati neresnične in zastraševalne podobe različnih narodov in kultur, zato da bi njihovo različnost spreminjali v nesoglasja, nesoglasja v sovražnost in sovražnost v strah.« Strah pa je pomembno orožje, da upraviči ekstremistično obnašanje ozkomislečih posameznikov. »Ponižati en narod s pretvezo varovanja drugega ni nov pojav v zgodovini in je vedno postavil temelje za oblikovanje prihodnjih delitev in sovraštva. Zato na tem mestu obsojam nepravične pogoje, v katere so prisiljeni moji rojaki in državljani drugih šestih držav, ki poskušajo zakonito vstopiti v ZDA, in upam, da sedanje dogajanje ne bo povzročilo dodatne ločnice med narodi.«

Odpoved napovedanih razstav?

Že pred Farhadijem je prihod na podelitev oskarjev »zaradi rasističnega ukaza« odpovedala glavna igralka filma, sicer iranska zvezdnica Tarane Alidusti. Na oskarje najbrž ne bo niti sirske protagonistke nominiranega dokumentarca režiserja Marcela Mettelsiefena Watani: Moja domovina. Hala Kamil, ki ji je uspelo po smrti moža iz Alepa v epskih treh letih v Nemčijo rešiti svojo družino, ima sirski potni list in potni list nemške begunke. Z njima pa Kamilova, ki je bila pred časom govornica v Združenih narodih, zdaj ne more vstopiti v ZDA. Trumpov ukaz bo imel veliko nepredvidljivih posledic tudi za izobraževalne in kulturne ustanove. Tako so v newyorškem Metropolitanskem muzeju umetnosti že opozorili, da bi ukaz lahko povzročil odpoved napovedanih razstav ter arheoloških raziskav in izmenjav z ustanovami Bližnjega vzhoda, še zlasti z Iranom in Irakom, s katerima muzej plodno sodeluje. In še zdaleč ni edini. Težave že imajo tudi nekatera gledališča, koncertne ustanove in ansambli, v katerih delujejo številni umetniki iz držav, katerih državljanom je vstop v ZDA zdaj prepovedan, čeprav imajo predčasno priskrbljene vizume. Zato si tudi mnogi, ki so zdaj v ZDA, sploh ne upajo zapustiti države, saj ne vedo, ali se bodo lahko vrnili.