Tiskane izdaje
Povejte mi, Maria, kateri je najvažnejši nauk, ki ste se ga naučili na našem starem Nonnbergu?
Edina pomembna stvar na zemlji za nas je, da iščemo božjo voljo in jo izvršimo.
Celo tedaj, ko nam ni všeč ali če je težko, morda zelo težko? Potem je v redu, Maria, zdi se, da je božja volja, da nas zapustite ... Danes nam je telefoniral baron Georg von Trapp, bivši kapitan v avstrijski mornarici. Potrebuje učiteljico za svojo majhno hčer.«
Nuna kot varuška potrka na vrata
Od tu naprej zgodbo pozna ves svet. Nuna Maria, zdaj v vlogi varuške, pride v družino bogatega vdovca, ki za preminulo ženo žaluje precej nenavadno. Hladno in zadržano svojo četico otrok v hiši vzgaja po vojaško, tuintam se odpelje do svoje bogate zaročenke. Nuna je odločena, da sprva nezaupljive otroke pridobi na svojo stran, jih nauči peti, plesati in igrati, s tem pa v poglavarju družine predrami veselje do življenja in nove ženske.
Namesto vrnitve v samostansko klavzuro tako kmalu v belem stopa proti oltarju. Tako nekako, če izvzamemo spektakularen pobeg družine pred nacisti v svobodno Švico, se konča ena najbolj slovitih filmskih zgodb vseh časov. The Sound of Music, v slovenščini Moje pesmi, moje sanje, tretji najuspešnejši ameriški film vseh časov.
Knjiga, ki jo je v resnici napisala Maria von Trapp – Hvalnica družine Trapp, pa se pri filmskem zaključku tako rekoč začenja. Družina namreč še kar nekaj let mirno živi v Aignu, okolici Salzburga, otroci se šolajo, kapitan bankrotira, a versko in pevsko življenje (po zaslugi nove matere) je na vrhuncu leta 1936, ko družina nastopi na salzburškem festivalu z repertoarjem glasbenih del 16. in 18. stoletja.
Glasbeni čudež in kljukasti križi
»Tisti meseci sodijo med naše najdragocenejše spomine. To je bil čas prve ljubezni, glasba je kipela iz naših src, zgolj iz čistega življenja,« piše Maria. Sledila so vabila na radijske postaje in že kmalu pismo kanclerja avstrijske republike, da nastopijo z dunajskimi filharmoniki. Pojočo družino pričaka celotna Evropa.
Pojejo kraljem in kraljicam, papežu Piju enajstemu, potujejo v Pariz, London, Bruselj in Haag. Časopisu pišejo o glasbenem čudežu pojoče družine, ki je pevske nastope vedno združila z ogledi znamenitosti in romanji po svetih poteh.
Ko so Salzburg 11. marca 1938 prekrili črni kljukasti križi na žareči podlagi, pa so Trappovi spoznali, da je ljubezen do domovine celo večja kot do družine. Medtem ko je ministrstvo za mornarico kapitana potrebovalo za poveljstvo na eni od podmornic in vse skupaj celo vabilo, da zapojejo Hitlerju za rojstni dan, je dozorela odločitev za odhod. »Moramo izbrati; če želimo ohraniti tvarne dobrine, se moramo odreči duhovnim, naši veri in časti. Ne moremo imeti obojega; če želimo slednje, moramo zbežati,« poglavar nagovori svojo družino.
In tu se začenja novo in zadnje poglavje v življenju številnih članov družine von Trapp: Amerika. Najprej so z ladjo in v avstrijskih nošah odpluli do New Yorka, nastopili na nekaj koncertnih turnejah in sčasoma je pevski zbor družine Trapp štel poleg staršev deset članov in 56 kovčkov. Postanejo popularni po vsej novi celini. »Zbogom, naš mir in zasebnost,« piše Maria.
Novi dom onkraj Atlantika
Svoj novi dom si je družina zgradila leta 1942 v mestecu Stowe v državi Vermont; tam so sčasoma nastali glasbena šola in tabor ter pozneje hotel, ki še danes vabi v goste tiste, ki si želijo narave in mirnih počitnic.
Družina je prenehala nastopati leta 1965; Georg von Trapp je umrl leta 1947, Maria (leta 1956 so jo v Ameriki izvolili za mater leta, še prej pa je prejela papeževo odlikovanje in bila imenovana za damo božjega groba) pa štirideset let pozneje, popolnoma predana misijonarskemu delu.
Je kaj čudnega, da je ista knjiga spominov (izšla je že 1949.) zbudila filmarje? Leta 1956 je avtorske pravice odkupila nemška produkcijska hiša in nastal je Die Trapp Familie, film, ki je v Avstriji in Nemčiji naletel na dobre odzive. Potem se je za zgodbo začel zanimati holivudski Paramount Pictures, v vlogi Marie so producenti videli Audrey Hepburn, zgodilo se ni nič.
Režiser Vincent J. Donehue je v tistem času začel pripravljati broadwaysko verzijo, glasbo in besedila pa prispeval sloviti tandem Richard Rodgers in Oscar Hammerstein (Sixteen Going on Seventeen, Do-Re-Mi, So Long, Farewell, Climb Ev'ry Mountain ...).
V gledališču Lunt-Fontanne je bila premiera leta 1959, v glavnih vlogah sta blestela Mary Martin in Theodore Bikel. 1443 ponovitev in devet tonyjev (odri po vsem svetu muzikal še uprizarjajo) je dokončno zbudilo Hollywood.
Od nesojene Doris Day do avdicij za Trappove otroke
Leto pozneje so bile filmske pravice že v žepu vodilnih pri 20th Century Fox, prvo ime za glavno vlogo – Doris Day. Ker pa film ni projekt enega ali dveh let, se je prvotno iskanje režiserja zavleklo za nekaj časa. Ko je dokončno ponudbo zavrnil William Wyler, so producenti našli Roberta Wisa.
Bil je montažer in asistent pri filmu Državljan Kane, režiral je Zgodbo z zahodne strani. Wise je glavno vlogo namenil začetnici Julie Andrews, ki je na odrih sicer blestela v My Fair Lady, a pravkar posnela svoj prvi film Mary Poppins.
Za vlogo kapitana so angažirali Christopherja Plummerja, a je sprva ponudbo zavrnil, češ da gre za premalo resno vlogo, vendar kljub temu poslušal nasvet svojega agenta. In potem so se od vzhodne do zahodne ameriške obale začele avdicije za von Trappove otroke.
Zadnja zgodba starega Hollywoda
Premiera leta 1965 v newyorškem gledališču Rivoli, izjemne kritike in odziv občinstva so iz muzikala naredili glasbeni fenomen. Od desetih nominacij za oskarje jih je dobil pet, tudi najprestižnejšega za najboljši film in režijo.
Julie Andrews, ki se je leta potem hotela otresti filmske podobe varuške, je pred časom v nekem intervjuju izjavila: »Le kdo bi lahko bil pripravljen na tak uspeh? Jaz zagotovo ne!«
Film, ki je združil izredno scenografijo originalnih salzburških lokacij, čudovito glasbo in zgodbo, ki govori o temeljnih vrednotah, imajo za zadnjo zgodbo starega Hollywoda. In čeprav so ga nekateri poimenovali otroški muzikal in drugi filmski zgodbi očitali hollywoodsko patetiko ter precejšen odmik od resničnosti, še vedno drži, da se je vse v resnici tudi zgodilo.
Na nepomembne filmske dodatke (da je bila Maria varuška le ene izmed hčera, družina je zbežala v Italijo, ne v Švico, ali da iz zaves pač res nikoli niso naredili delovnih oblek ...) pa ni bila občutljiva niti resnična protagonistka, ki se v filmu za nekaj sekund pojavi v enem od začetnih prizorov.
