Tiskane izdaje
Ljubljana – V Portorožu trenutno poteka Festival slovenskega filma, kjer vsako leto pozdravljamo novo nastalo filmsko produkcijo. Če v tem lahko vidimo razlog za veselje, pa je stanje filmske dediščine, torej tudi klasik, kot so Kekec, precej bolj alarmantno.
Slovenska filmska dediščina je obvladljiva, pravijo poznavalci, saj se je v naši zgodovini filma nabralo nekaj več kot dvesto celovečernih filmov. Kljub temu smo doslej z javnim denarjem obnovili in digitalizirali le štiri celovečerce in 46 kratkih filmov.
Slovenski filmski arhiv (SFA), ki je zadolžen za evidentiranje, hrambo, strokovno obdelavo slovenskega filmskega arhivskega gradiva, je denar za digitalizacijo prejemal od leta 2009 do lani, letos pa sredstev sploh ni dobil.
Slovenski filmski center (SFC), naslednik avtorskih pravic filmov, ki so nastajali v nekdanji državi Jugoslaviji, pa s pičlimi državni sredstvi komaj pokriva sprotno filmsko produkcijo.
Posledic zanemarjanja starih filmskih trakov je več. V času, ko se digitalizira večina kinematografov, ko tudi nacionalne televizije predvajajo HD verzije avdio vizualnih materialov, slovenski film postaja vse bolj nedostopen oziroma neviden. Najbolj zaskrbljujoče pa je bržkone to, da za ohranjanje filmske dediščine pri nas nimamo niti strategije niti sredstev.
