Tiskane izdaje
Od polkilometrskih vrst pred blagajnami in trikrat dražjih vstopnic za razprodano kinopredstavo, kupljenih pri uličnem preprodajalcu (podobe lahko ganjeno opazujemo na trenutni razstavi Kino Paradiž v Muzeju novejše zgodovine), je minilo dobrega pol stoletja.
V tem času je kinu po življenju stregla najprej televizija, nato video, kabelska televizija, za tem sta mu gledalce jemala še razmah DVD in hišnega kina ter spletno piratstvo. Na kinematografskem trgu že zdavnaj vedo, da je nihanje obiska stalnica te dejavnosti.
115 let stara kinematografija v Sloveniji je doživela razcvet šele po drugi svetovni vojni ob podržavljanju in naglem širjenju kinematografov, je v uvodnem tekstu k omenjeni razstavi zapisal Klemen Žun. Število kinodvoran in obiskovalcev se je v slabem desetletju potrojilo.
Pod upravljanjem podjetja Ljubljanski kinematografi so zaživele mestne kinodvorane. Med njimi je bila najimenitnejša in najbolj obiskana dvorana Union, saj je že v letu 1956 prvič zabeležila več kot milijon gledalcev. Film Vesna si je v njej leta 1953 ogledalo 100.000 gledalcev.
A že v naslednjem desetletju so bili mediji polni zapisov o morebitni smrti kina. Glavni krivec je bila televizija – dotlej že obvezna oprema vsakega modernega gospodinjstva. A elaborat o razvoju kinofikacije, objavljen leta 1970 v Delu, je razkril, da glavni krivec ni samo čudežna škatla, pač pa tudi slabo tehnično stanje kinodvoran in nezadostna reklama njihovega programa. Število obiskovalcev je tedaj padlo za 18 odstotkov.
Televizija ni povzročila velike škode. V Jugoslaviji je bila leta 1973 zasedenost kinematografov še vedno od 45–50 odstotna, medtem ko je bila v Evropi le 28-32 odstotna. Tedaj je veljal podatek, da si vsak Slovenec v povprečju ogleda 3–4 filme na leto, kot je bila navada tudi v zahodni Evropi. Leta 1976 si je filme pri nas ogledalo že dva milijona ljudi.
Prazne dvorane; kako, zakaj?
Čeprav je ljubljansko filmsko občinstvo v jugoslovanskih merilih veljalo za dokaj kritično, statistika najbolj gledanih naslovov razkriva, da so se Ljubljančani v sedemdesetih letih zanimali predvsem za filmsko dramo, glasbeni film in erotiko na platnu. Tako je imel Boter v Ljubljani na primer 47.000 gledalcev, erotični film Mazurka v postelji pa 83.000. Množično gledani so bili tudi Cesarstvo čutil, Grške smokvice in seveda zloglasna Hladnikova Maškarada.
Kino Sloga z erotičnim in porno programom je bil po obisku med prvimi tremi kinodvoranami tudi v osemdesetih in kritičarka Vesna Marinčič je v Delu leta 1988 zapisala: »Erotični filmi, ki vladajo v kinu Sloga, so Ljubljano na mah uvrstili med tistih nekaj mest na svetu, ki so svetovljanska tudi zato, ker imajo posebne pornokine. Kinematografi so video pornografijo vzeli resno: o tem pričajo tako številni intervjuji, ki jih je direktorica Melita Novljan doslej dala za neslovenske revije in tv postaje, kot komisija (Slavoj Žižek in Mišo Jezernik), ki si poprej ogleda posnetke in presodi ali je v njih kakšno nasilje.«
Na prelomu tisočletja je kino napadla nova nadloga – tuji satelitski programi, videoprodukcija in e-piratstvo. V primerjavi z letom 1986, ko je kino obiskalo 2,7 milijona gledalcev, je leta 1992 (ko je imela Ljubljana 11 mestnih kinodvoran) v kino hodilo le 1,5 milijona ljudi. Aktualizirana distribucija, ki prinese sveže filmske novosti, obisk v kinih v letih od 1993-96 le nekoliko izboljša.
A že leta 1999 so naslovi v medijih v mastnem tisku sporočali »Prazne kinodvorane – kinematografska industrija je v krizi!«. Skupen obisk je tako pri nas kot povsod po svetu padel za skoraj 25 odstotkov, ko se je po velikih padcih v osemdesetih v prihodnjem desetletju spet ustalil in začel naraščati. Krivec je bila slaba filmska letina brez uspešnic. Leto prej je megahit Titanik zbujal lažen vtis o dobri obiskanosti kina, saj so bili ostali filmi zelo slabo gledani. V tej krizi so Slovenci, če so se že odločili za obisk kina, v večini izbrali film Življenje je lepo.
Prihod kinocentrov
V novo tisočletje smo Slovenci vstopili s skoraj sto kinodvoranami in evropskim okusom za filmske uspešnice. Na vrhu lestvic gledanosti je s konkurenco pometel Gladiator. Teren za prihod kinocentrov je bil pripravljen. V mestne kinodvorane je zahajalo le še 15–20 odstotkov nekdanjih gledalcev, sedežni red že nekaj časa ni veljal več.
A že v enem letu se je z novim multipleksom Kolosejem obisk kina na splošno v Ljubljani povečal za 40 odstotkov, na nekaj več kot milijon gledalcev. V prvih štirih dneh po odprtju si je v »vrtincu zabave« filme ogledalo 25.000 ljudi. Lokalne in mestne kinodvorane, začenši z Mojco in Triglavom, so druga za drugo ugašale projektorje. Leta 2003 si je filme samo v ljubljanskem Koloseju ogledalo 1.392.054 ljudi, preostale mestne dvorane pa so skupaj privabile le 10 odstotkov vseh gledalcev.
V tem času se množijo multipleksi – ljubljanskemu Koloseju se je naslednje leto pridružil najprej Planet Tuš v Celju –, kjer si je v prvih petih dneh filme ogledalo več kot deset tisoč ljubiteljev kinopredstav. Toliko, kot so jih v dveh mesecih zbrale vse mestne kinodvorane skupaj.
Izbruhnila je prava strateška vojna med lastnikoma za prevlado v posameznem mestu. Leta 2005, ko je obisk v kinih padel približno za petino, je Kolosej izgubil okoli desetino obiskovalcev. Novi krivec je bilo spletno piratstvo.
Uvedba sistema hkratnih premier po svetu je stanje nekoliko izboljšala. Čeprav je delež publike v ljubljanskem Koloseju od leta 2001 do leta 2011 padel s 55 na 33 odstotkov vseh kino gledalcev in gre zadnjih pet let Planetu Tuš bolje, Urška Humar iz Koloseja zatrjuje, da se obisk kina v času gospodarske krize ni spremenil. »Slovenija še vedno dosega obisk na nivoju 2,5 do 3 milijone obiskovalcev, letna nihanja pa so bolj pogojena z (ne)prisotnostjo uspešnic, ki lahko ustvarijo tudi nekaj odstotkov celotnega letnega obiska.«
Med gospodarsko krizo
na umetniške filme
Tudi redke preostale mestne kinodvorane se zaradi obiska ne pritožujejo. V Ljubljani so aktivne tri; Komuna, Kinodvor in kinoteka.
Lani spet odprta Komuna, ki jo upravlja Kolosej, je bila konec devetdesetih najsodobnejši in najbolj obiskan kino v slovenskem merilu. Prepričala je z dobrim programom, elitno lokacijo in novo tehnologijo. Za mestni kino, ki je bil v svojih časih po obiskanosti takoj za Unionom, upravljalci letos upajo, da bo dvorana s 377 sedeži dosegla vsaj 50.000 gledalcev (naj dodamo, da jih dobrih 10.000 nabere zgolj v času desetdnevnega Liffa.)
Ko je po letu 2000 slovenski trg v skoraj 95-odstotkih preplavil ameriški komercialni film, so v Kinoteki sprožili pobudo za art kino mrežo, Kinodvor, s katerim je tedaj upravljala Slovenska kinoteka, pa naj bi bil njeno središče.
Po dobrem začetku mu je leta 2006 začelo iti slabše. Kinoteka je tedaj med prenovo gostovala v Kinodvoru – zato so podatki o gledanosti, ki jih je beležilo distributersko podjetje Fivia, za oba kina združeni in tako nepregledni. Po vrnitvi Kinoteke v matične prostore se je Kinodvoru obisk celo prepolovil, kar naj bi bil ključni vzrok za zaprtje mestnega kina aprila 2008.
Oktobra 2008 na novo odprto mestno filmsko središče je število gledalcev s 67.673, doseženo leta 2009, lani povečalo na 96.364. Številke prvega trimesečja letošnjega leta pa nakazujejo nov rekord, saj je skrbno izbrane filme do konca marca obiskalo že več kot 30.000 obiskovalcev.
Največ gledalcev (7.139) je v novem štetju Kinodvora nabral film Drevo življenja. Med najbolj gledanimi filmi sta tudi dva slovenska Circus Fantasticus in Aleksandrinke. »Eno glavnih razvojnih sprememb zadnjih treh let vidimo v večji programski raznolikosti. Če smo v prvi sezoni beležili peščico mesečnih premier, filmi pa so z več kot eno projekcijo na dan ostajali na programu tri do šest tednov, se na našem platnu zdaj izmenja ogromna količina različnih naslovov, ki se pogosto predstavijo le z nekaj projekcijami,« je povedala direktorica Kinodvora Nina Peče.
Slovenska kinoteka, ki deluje od leta 1963, se v zadnjih letih približuje najvišjemu obisku, ki so ga zabeležili leta 2009, ko jo je obiskalo 25.905. V dvorani s 124 sedeži sta bili lani najbolj obiskani retrospektiva Charlieja Chaplina, ki je nabrala 1761 obiskovalcev, ter retrospektiva Fassbinderja, ki si jo je ogledalo 1092 ljudi. Programski vodja kinoteke Jurij Meden je povedal, da se glede obiska, s katerim so sicer zadovoljni, ne vznemirjajo, saj so ponosni, »da smo edini kino v državi, ki obstaja onkraj tržnih imperativov. Programsko vodilo je tako izključno kvaliteta.«
Med rastočimi multipleksi v Celju leta 2002 se je v Plečnikovi stavbi v središču mesta, kjer je že od leta 1936 obratoval Kino Metropol, rodil prvi umetniški kino v sklopu art kino mreže. Lani je na 418 projekcijah zabeležil 10.581 gledalcev, največ vstopnic pa so prodali za slovenski gorniški film Sfinga.
Letošnji obisk je nadpovprečen (do 22. aprila 4.599 gledalcev), kar kaže na zlate čase art kina, je povedal programski vodja kina Metropol Samo Seničar. »Dober obisk lahko morda pripišemo latentnemu uporu proti aktualnim dogodkom v kulturi, morda zgolj dobrim filmskim naslovom. Ker na državni ravni ni sistematične filmske vzgoje, me predvsem veseli, da se na projekcijah povečuje število učencev in dijakov,« je dodal.
Z obiskom so zadovoljni tudi v mariborskem art kinu Udarnik, v najstarejšem mariborskem kinu, kjer so umetniške filme pod upravljanjem Mariborskih kinematografov začeli vrteti leta 1993. Pred odprtjem Koloseja leta 2004 je bilo mesečno v Udarniku približno 4000 gledalcev, po odprtju pa zgolj 400, kar je istega leta privedlo do zaprtja kina. V mestu z 18. kinodvoranami (v dveh multipleksih), je na pobudo kulturnikov že propadajoča mestna kinodvorana znova zaživela leta 2010.
»Lani je Udarnik beležil okoli 33 obiskovalcev na projekcijo, kar ga uvršča okoli 5. mesta v slovenski art kino mreži s 23 člani,« je povedal Žiga Brdnik iz Udarnika. Ker so mestni kino obudili sredi krize, v mestu pa poleg tega več kot pet let ni bilo kina z umetniškim in neodvisnim programom, »zunajkriznega« delovanja še ne poznajo, je dodal Brdnik. Po njegovih besedah je napredek viden, saj na letni ravni beležijo do 50-odstotni dvig obiska programa, k čemur je letos gotovo prispevala tudi EPK. Kino, še vedno najbolje obiskana kulturna hiša v Sloveniji. Foto
povezane vsebine
delo.si/kultura
