Tiskane izdaje
Nekateri so za vroče (1959) svojega naslova ni dobil po naključju. V njem sta zaigrala dva najbolj vroča zvezdnika tistega časa, nenadomestljiva ikona Marilyn Monroe in strahotno čedni Tony Curtis. Vroča je tudi zgodba filma: dva glasbenika (Tony Curtis in Jack Lemmon), ki sta nehote priča mafijskemu obračunu, se pred maščevalnimi gangsterji zatečeta med članice glasbene skupine. Skupaj z njimi se, zakrinkana kot ženski, odpravita z vlakom v sončni Miami, a še preden prispejo do cilja, že oba podležeta čarom zapeljive in malce naivne pevke Sugar Kane (Monroe).
Film je bil neznanski uspeh in velja za eno najboljših ameriških komedij vseh časov. K temu je zagotovo prispevala odlična igralska zasedba. Curtis in Monroe sta oba veljala za seks simbola − vse ženske so si želele biti Marilyn, vsi moški so sanjali o njenih prekrasnih oblinah, in obratno − Tony Curtis je veljal za zapeljivca z zasanjanimi očmi, ki so ga ženske v temi kinodvoran in na straneh zvezdniških revij požirale z očmi, moški pa so poskušali posnemati njegov usodni šarm ter brezhibni stil. Tretji zvezdnik tega vročega tria je bil Jack Lemmon, ki je bil to, kar je bil Jim Carey v devetdestih − vsaka komedija, v kateri se je pojavil, se je spremenila v zlato, pa vednar se ni pustil »ujeti« v žanr in se je proslavil tudi s svojimi vlogami v dramah, kot je na primer Dnevi vina in vrtnic (1962).
Nekateri so za vroče je torej imel zavidanja vredno igralsko zasedbo, toda skoraj zagotovo se ga ne bi s takšno naklonjenostjo in zanimanjem spominjali še danes, če ga ne bi režiral Billy Wilder, eden največjih mojstrov hollywoodskih komedij. Wilder je kariero začel kot scenarist v Berlinu, nato pa se je zaradi naraščajoče grožnje nacizma (bil je namreč židovskega porekla) zatekel v Pariz, katerega je leta 1933 dokončno zapustil in odšel v Hollywood. Tam se je proslavil kot scenarist in režiser in v svoji skoraj petdeset let trajajoči karieri prejel kar 21 nominacij za oskarja.
Nekateri so za vroče nosi Wilderjev pečat, saj je vanj spretno zapletel vprašanje spola in ženskih pravic, ki so bile v mačističnih petdesetih letih prejšnjega stoletja še neizrečena »grožnja«. Toda ne za dolgo. Takoj za vogalom so bila šestdeseta, z njimi pa je prišel obrat v družbenem položaju žensk. Pa vendar je trajalo še dobrih deset let, da se je širša javnost soočila z vprašanji in zahtevami, ki so subtilno prisotne na površju filma − lahko bi rekli celo, da so njegove predpostavke zavite v vato varljivo nedolžnega humorja. Smeh, ki ga izzovejo poigravanja s stereotipi in šale na račun plehkih blondink, britja moških dlačic na najrazličnejših delih telesa, tesnih čeveljcev s petkami in še tesnejših kril, pa mejkapa, podloženih modrčkov in trgajočih se najlonk ...
Vse to na videz lahkotno poigravanje z vsem, kar moške fascinira pri ženskah in česar jim seveda ženske niso pripravljene razkriti, je skrivalo večja in pomembnejša vprašanja enakopravnosti spolov, homoseksualnosti in družbene moči, za katera morda v tem trenutku, ko to berete, menite, da so lahko zgolj še material za zbijanje starih vicev. Pa vendar nas vsakodnevni dogodki v celo na videz naprednih institucijah, kot je evropski parlament, vodijo k sklepu, da bo tudi v drugem desetletju novega tisočletja zagotovo še dovolj materiala za takšne in drugačne boje na področju spola, identitete in seveda enakopravnosti. Z drugimi besedami: zagotovo bo še vroče!
