Ko Poirot redefinira koncept pravice

Umor na Orient Ekspresu, ki ga je Agathe Christie izdala leta 1934, velja za detektivsko klasiko in eno njenih najbolj čislanih del. Tako ne čudi, da je ta roman zdaj dobil že drugo hollywoodsko adaptacijo, tokrat v režiji Kennetha Branagha, ki je v filmu odigral tudi glavno vlogo Hercula Poirota.

V filmu se sicer tare velikih zvezdniških imen. Ta recept je sicer izumil že režiser Sidney Lumet, ki je svojo filmsko verzijo s svojim jagodnim izborom zvezd posnel leta 1974, in sicer tudi s takšnimi imeni, kot sta Lauren Bacall in Ingrid Bergman (slednja je za vlogo v tem filmu prejela oskarja).

A film bodo predvsem evropski gledalci najprej merili ob britanski TV seriji Poirot Agathe Christie z Davidom Suchetom v glavni vlogi, ki je v zadnjih tridesetih letih postal sinonim za slavnega detektiva. Tako je bila najtežja naloga za Branagha upodobiti Poirota ob neprekosljivem Suchetovem standardu. Zanimivo je njegova vloga (četudi njegovi brki – podobni kvečjemu smešnemu goščavju – delujejo kot karikatura), še najboljši del filma; predvsem zato, ker je ustvaril povsem drugačno, a atraktivno podobo belgijskega detektiva. Za razliko od Sucheta je Branaghov Poirot poskočen, uren tako v dedukciji, kot ko se je treba poditi za osumljencem. Je ravno prav razmišljujoč in obenem zasidran v svojih ustaljenih navadah in še posebej kapricah, ko, denimo, za zajtrk pričakuje dve povsem enaki mehko kuhani jajci.

V prvem razredu elitnega vlaka

Sama detektivska zgodba, četudi posneta ambiciozno in s premislekom, kako za pripoved izrabiti prizorišče vlaka, pa ne učinkuje tako močno, kot bi morala. Kot je znano, gre v filmu za zgodbo o umoru v prvem razredu elitnega vlaka, ki potuje iz Istanbula v Calais. V njem je zbranih ducat junakov, povečini plemenitašev in bogatašev oziroma njihovih služabnikov in asistentov. Poirot se v vagon vkrca tik pred zdajci, saj ga za novo misijo potrebuje sama britanska vlada. Kmalu po prihodu na vlak ga poskuša najeti Samuel Ratchett (Johnny Depp), češ da je dobil grozilna pisma in potrebuje zaščito. Poirot – že v uverturi filma prikazan kot nadvse etična oseba, ki zločin stoodstotno in enoznačno zavrača –, v tem človeku prepozna mešetarja in ponarejevalca ter tako zavrne njegovo ponudbo. A še isto noč bo prav ta oseba postala žrtev krvoločnega umora.

Še več, nekje v Srbiji vlak zaradi plazu obstane in predstavnik prestižnega vlaka Bouc zaprosi Poirota, da pride zagonetki do dna. Tu se še nahajamo v obnebju klasične detektivke, kjer imamo truplo in zamejen krog osumljencev. Naslednji korak za Poirota je, da vsakega od njih temeljito izpraša in na podlagi njihovih zgodb poskuša dognati, kdo je bil možen storilec. Pri preiskavi ga ovira vrsta nasprotujočih si indicev: od Caroline Hubbard (Michelle Pfeiffer), ki da je ponoči naletela na uslužbenca vlaka, do misteriozne ženske v kimonu, ki jo je ponoči videl sam Poirot itd. Tako pričevanja osumljencev kot nenavadni dokazni material dodatno zaplete preiskavo in detektivu preprečuje, da bi razrešil uganko.

Toda Poirotova genialnost tiči prav v tem, da zna razločiti podtaknjene dokaze od pravih ter da hkrati dojame, kaj mu je storilec z nameščenimi indici poskušal prikriti in kaj je torej resnica zločina. V primeru umora na vlaku za Poirota postane pomembno to, da v žrtvi prepozna Johna Cassettija, človeka, ki je bil pred časom povezan z ugrabitvijo in umorom deklice Daisy Armstrong, a ga roka pravice nikoli ni dosegla. Kmalu izve tudi, da je tragični dogodek sprožil še vrsto drugih tragedij. Daisyina starša sta po hčerini smrti oba umrla, ena od varušk, ki so jo osumili sodelovanja pri ugrabitvi, je napravila samomor. Poirot pa kmalu dožene, da je smrt Daisy in vse, kar je sledilo, prizadelo še celo kopico ljudi, ki so zdaj zbrani na vlaku: od Daisyine prababice princese Dragomiroff (Judi Dench), varuške Pilar Estravados (Penélope Cruz) do Gerharda Hardmana (Willem Dafoe), ki je bil zaljubljen v umrlo varuško, in Daisyjine guvernante Mary Debenham (Daisy Ridley) itd.

Še več, prav vsi potniki elitnega vagona na Orient Ekspresu so načrtovali in izvedli umor. Izvemo tudi, da je Caroline Hubbard v resnici znana igralka Linda Arden, ki je zaradi Cassettija izgubila hčer in vnukinjo ter te izgube nikoli ni prebolela. Ko je prišla Cassettiju na sled, je zbrala še vse ostale ljudi, ki jim je ta dogodek za vselej spremenil življenja, ter napravila plan, kako družno izvedejo umor ter obenem načrtujejo, kako bi zločin podtaknili neobstoječemu neznancu.

Ko si morilci zaslužijo odpustek

Poirot je pred težko preizkušnjo. Njegov svet, v katerem nikoli ni bilo milosti do zločina in zločincev, se ob tej zgodbi poruši. V primeru Cassettija, ki je uničil življenja celi skupnosti ljudi in za to ni nikoli odgovarjal, mora Poirot svoje razumevanje koncepta pravice nekoliko spremeniti. Ko gre za tako zavrženega zločinca, kot je bil Cassetti, in tako grozljiv zločin, ki na sodišču ni dobil epiloga, si njegovi morilci zaslužijo odpustek.

Filmska izpeljava znanega razpleta, kot rečeno, ne prepriča povsem. Če na začetku film teče gladko, z umorom in njegovo preiskavo tekočnost in dinamika nekoliko pojenja. Zdi se, da je junakov preveč in da nihče od igralcev z izjemo Michelle Pfeiffer, ki ima med osumljenci centralno mesto, ne more prepričljivo razviti svojih likov. Prav zato niti Cassettijev zločin, ki bi nas moral pretresti, niti dejanje skupine prizadetih ne proizvede želenega učinka.

Morda pa je temu tako tudi zato, ker sodobni gledalec, ki je iz televizije in filma (pa tudi iz resničnosti) vajen veliko bolj krvoločnih, šokantnih, perverznih zločinov, kot je Cassettijev, si klasične detektivske zgodbe, posnete v duhu filmskega realizma z elementi akcijskega žanra, preprosto ne more vzeti k srcu.