Tiskane izdaje
Film mora biti nekaj posebnega, če organizatorji Liffa vabijo na projekcijo v Slovensko kinoteko, kjer ga bo prikazal dobri stari projektor. Gabe Klinger je namreč posnel Porto v kombinaciji treh filmskih formatov, na super 8, 16- in 35-milimetrski filmski trak. Je to lahko dobro? Se to obilje filmu pozna?
Stara tehnika v starem mestu torej, to se vidi, tudi začuti, namreč da hoče režiser ujeti v Portu vsaj odmev strastne zgodovine častitljivega pristaniškega mesta, v katero je postavil svoja nenadna zaljubljenca. Pravega poklona čarobnemu mestu, v katerem se včasih lahko zdi, da se je čas ustavil v najbolj prijetnem trenutku opoja, so opozorili nekateri komentatorji, mu kljub temu ni uspelo ustvariti, to še čaka koga drugega, vendar to najbrž niti ni bil Klingerjev namen. Svojo komorno, precej miniaturno zgodbo o nepričakovanem izbruhu ljubezni bi pravzaprav lahko postavil v katerokoli mesto.
Usodno srečanje za eno noč
Zgodba je taka kot mesto, večna, klasična: hipna zaljubljenost, ljubezen na prvi pogled, kot pravi fraza, srečanje za eno noč. S posledicami. Organizatorji festivala so film v ZDA delujočega in v Braziliji rojenega režiserja Gaba Klingerja (kot izvršni producent je podpisan nihče drug kot Jim Jarmusch) označili kot »halucinativen«: mladi ameriški izseljenec Jake (ena zadnjih vlog letos poleti v nenavadni nesreči preminulega Antona Yelchina) in nekaj let starejša Francozinja Mati (Lucie Lucas) si delita spomine na kratko in strastno nočno srečanje v velikem portugalskem pristanišču, njuna umetnost spominjanja pa je posebne vrste.
Režiser se je namreč odločil za svojevrstno različico rašomonščine in preigra njuno malo zgodbo na tri načine, v igri s časom pa priplavajo na vrh skrivnostni delci spominov in z njimi prebujenih čustev, ki razkrivajo globine človeške zavesti in ponujajo svojevrsten pogled na dojemanje časa in okoliščine, v katerih se je njun odnos sčasoma spremenil.
Slogovna vaja s tremi kamerami
Prvo zgodbo, Jakovo, ki se zdi povsem verjetna, Klinger »dopolni« z drugo, Matijino, ki iste prizore ponudi z drugačne perspektive in gledalcu da več gradiva za razumevanje videnega, potem pa vse skupaj ponovi še enkrat, prazna mesta zapolni s tistim, kar je vsak od zaljubljencev doživljal brez drugega, in zdi se, kot da bi s subtilnimi spominskimi odtenki hotel poudariti, da je pot v melanholijo in k obžalovanju tlakovana z drobnimi nesporazumi in nedokončanimi stavki.
Najprej je drugače, po antologijskem prizoru srečanja v baru sledi seksualno intenzivna noč (nizanje orgazmov, bi bilo mogoče pripomniti, ni posneto nič kaj inventivno, takih zadev v novejši zgodovini filma mrgoli), v kateri preteklost obeh ni razkrita, šele potem kapljajo informacije, ki postavijo vsakega od njiju na svoje mesto, a prav veliko o njiju ni mogoče izvedeti, tudi njunega dialoga ni prav veliko.
Ona kasneje razkrije nekaj o svoji nekdanji duševni bolezni, o kateri razmišlja, da morda lahko kdaj znova izbruhne, on pa njuno nepričakovano srečanje razlaga kot neizogibno, češ da se ne zdi posledica izbire, ampak nekakšne usojenosti: »Kaj se dogaja? Saj se niti ne trudim, da bi te imel rad.«
Po njegovi razlagi se nista odločila drug za drugega, ampak se jima to preprosto dogaja, kaj več pa Klinger ne ponudi. Opazka enega od ameriških kritikov, da se je režiser bolj posvetil slogu kot zgodbi, več kot drži. Slogovna vaja s tremi različnimi kamerami.
