Tiskane izdaje
Film Kapitan Fantastični (Captain Fantastic), ki so ga januarja premierno prikazali na festivalu Sundance in pozneje v Cannesu, ta čas razveseljuje slovenske gledalce. Je med resnimi kandidati za oskarske nominacije in nekakšen sodobni ameriški klasik, ki gledalce navdušuje prav povsod po svetu.
Zgodba je osredotočena na Bena, ki z ženo in šestimi otroki, starimi od pet do osemnajst let, prostovoljno živi v divjini na severu ZDA. Ben in njegova žena sta se odločila, da bosta otroke vzgojila brez stika s potrošniško kapitalistično družbo, ki jo imata za veliko zlo.
Otroci ne obiskujejo šole, Ben pa vztraja pri poučevanju vseh ved, od ekonomije in filozofije do kvantne fizike in tujih jezikov. Otroci so zelo pametni, obenem pa telesno izjemno natrenirani. Vendar se jim podre svet, ko Ben izve, da se je njegova žena ubila v bolnišnici, kamor so jo sprejeli zaradi bipolarne motne.
Zaradi pogreba so bili prisiljeni prekniti izolirano življenje in se soočiti s sovražnim svetom na poti do doma njihovega deda, okorelega nekdanjega marinca, ki nima do zeta niti najmanjših simpatij.
Kapitan Fantastični je družbeno angažiran film in to še kako. Režiser in scenarist Matt Ross postavlja neposredna vprašanja, ki zadevajo kontroverzne in tabujske teme moderne ameriške družbe, kot so psihične bolezni, hinavska zaščita otrok pred temami, povezanimi z nasiljem in spolnostjo, politično-religiozni fundamentalizem, pomanjkljivosti šolskega sistema ...
Kako je mogoče, da Benova sedemletna hči, ki se je šolala v gozdu, zna na pamet ameriško Listino pravic, njeni sorodniki srednješolci, ki so se šolali v civilizaciji in formalno, pa ne? Seveda pa tudi Benove vzgojne metode niso popolne, inteligentno pokaže film.
Njegovi otroci so izredni, ko gre za teoretično znanje, napaberkovano iz knjig, takšna je tudi njihova telesna konstitucija. Toda v položajih, ko so potrebne družbene veščine, ki jih je mogoče razviti samo skozi družbene interekacije, so ranljivi in na trenutke smešni.
Izjemni Viggo Mortensen
Čeprav je celotna igralska ekipa izjemno opravila svoje delo, Viggo Mortensen kot Ben nosi celoten film. Igra, ki deluje, kot da ni igra, pričara neskončno očetovo ljubezen do otrok, pa tudi zmedenost in obup, ko podvomi o svojih metodah.
Dnevi vrtenja meča v Gospodarju prstanov so daleč za Viggom, on je prvorazredni igralec. »Ni mi bilo treba na dolgo in široko raziskovati sožitja z naravo in življenja v divjini. Nekoč sem živel v severnem Idahu, v okolju, ne dosti drugačnem od tistega, kjer uvodoma spoznamo družino Cash.
Pred začetkom snemanja sem nekaj časa bival na lokaciji. Veliko knjig, ki jih vidite na avtobusu in v našem domu, sem prinesel s seboj. Moji so tudi kanu in nekaj koles, kuhinjskih pripomočkov, nožev in oblek. Prinesel sem kup sadik za vrtiček ob tipiju. Rad prispevam lastne reči, če so primerne za film,« pravi Viggo Mortensen.
V filmu je odlična glasba Alexa Somersa, česar smo pri njem vajeni. Ponovno se je izkazal tudi direktor fotografije Stephane Fontanie (Prerok, Rja in kost) .
Beg od civilizacije
Kapitan Fantastični je sijajen film o ljubezni in ekstremih, ena od stvaritev leta, ki je hkrati očarljiva, ganljiva in duhovita. To je šele drugi celovečerec 46-letnega Američana Matta Rossa, prvega, 28 Hotel Rooms, je posnel leta 2012 in zanj prav tako napisal tudi scenarij. Preden se je začel ukvarjati z režijo, je igral v številnih filmih, med drugim v Letalcu, Lahko noč in srečno in Ameriškem psihu.
Kapitana Fantastičnega so v Cannesu prikazali v programu Posebni pogled in prejel je nagrado za najboljšo režijo.
Vendar to ni edini film, ki se je v zadnjih letih posvetil temi prostovoljnega sprejemanja divjine kot zatočišča pred pokvarjeno civilizacijo. Leta 2007 je Sean Penn režiral hvaljeni film V Divjino (Into the Wild), za katerega je po knjigi Jona Krakauerja napisal tudi scenarij o najstniku, ki zapusti disfunkcionalno družino in pobegne na Aljasko. Jean-Marc Vallee je leta 2014 posnel tudi dobro sprejeti film Divja (Wild) z Reese Witherspoon o ženski, ki pešači 1000 kilometrov dolgo pot po opusteli krajini, da bi si opomogla po osebni tragediji.
Tak uspeh filmov, ki izražajo prezir do nekaterih tradicionalnih ameriških vrednot, je poveden. Še pred dvema desetletjema bi bilo navduševanje nad filmi, ki zagovarjajo življenje v divjini kot beg od ameriških sanj, nepredstavljivo. Veliki finančni in korporacijski škandali, ki so milijone Američanov pognali v revščino in celo brezdomstvo, očitno spreminjajo tudi okus ameriških gledalcev.
