Liffe bo! Tudi v Celju in Novem mestu

Sedemindvajseta izdaja Ljubljanskega mednarodnega filmskega festivala sicer ni jubilejna, je pa deseta, odkar jo vodi programski direktor Simon Popek, medtem ko mineva dvajset let, odkar ima svojo tekmovalno sekcijo Perspektive in nagrado vodomec. Že od začetka jo sponzorira Telekom Slovenije, kar je eno redkih dolgoletnih in zvestih sodelovanj med gospodarstvom in kulturo pri nas.

Prvi vodomec je leta 1996 šel v roke ameriškemu režiserju Tomu DiCillu za film Živeti v pozabi, lani sta slavila islandska Ovna Grímurja Hákonarsona. Komu bo šel 21. vodomec, bo letos odločila žirija, ki jo sestavljajo Jelka Stergel s Slovenskega filmskega centra, poljska filmska novinarka in festivalska selektorica Mariola Wiktor in bosanski režiser Pjer Žalica.

Ženske, tranzicija in žalovanje

Tradicionalno tekmuje deset filmov, ki so prvenci ali pa drugi filmi v opusu posameznega režiserja. Gre torej za tako imenovani mladi film, pri čemer pa ni samo po sebi umevno, da so rosno mladi tudi njihovi režiserji. Tako je denimo med letošnjo deseterico uvrščen prvenec priznane srbske igralke Mirjane Karanović Dobra žena, portret ženske, ki odkrije nepričakovano resnico o moževi preteklosti. Z aktualno tematiko splava se ukvarja film 24 tednov nemške debitantke Anne Zohra Berrached. Iz canskega tekmovalnega programa prihaja Aquarius brazilskega režiserja Kleberja Mendonçe Filha, ki je bil že uvrščen v Perspektive leta 2012 s filmom Šumi soseske. Tokrat tematizira psihološki boj za stanovanje med nepremičninskim podjetjem in osamljeno vdovo, ki kot zadnja stanujoča noče prodati svojega stanovanja. Ženska je tudi v ospredju filma Ne glej mi v krožnik hrvaške režiserke Hane Jušić, ki je na Liffu že zmagala s kratkim filmom Terarij, tokrat pa nadaljuje svoje zanimanje za spolno prebujanje najstnic, ko mora mlado dekle po družinski tragediji vzeti stvari v svoje roke.

Porto, celovečerni prvenec v Braziliji rojenega in v ZDA delujočega filmskega ustvarjalca, kritika in predavatelja Gabeja Klingerja (predaval je tudi že na Liffu), gradijo spomini mladega ameriškega izseljenca in nekaj let starejše Francozinje na njuno kratko in strastno nočno srečanje v portugalskem Portu. Preobrazbo Američana Michaela O'Sheaa pa predstavljajo kot vampirski film, ki namesto na posebne učinke stavi na realizem in srhljivo ozračje. Rdeča želva, celovečerni animirani prvenec oskarjevca Michaela Dudoka de Wita, je poetična animacija brez dialogov o življenjskih ciklih.

Prvi bolgarski film v tekmovalnem sporedu Liffa je Slava Kristine Grozeve in Petra Valčanova. To je neprizanesljiv portret bolgarske družbene tranzicije. Aktualen je tudi Vlažnost srbskega režiserja Nikole Ljuce, ki portretira nove bogataše sodobne Srbije, zvezane s kriminalom, urbanostjo in tradicijo. Tekmovalni spored zaokroža izraelski Teden in en dan Asapha Polonskyja, ki v žanru lahkotne komedije spregovori o žalovanju.

Festivalski poraženci, kritiški favoriti

Po številu filmov tradicionalno najobsežnejše sekcije Predpremiere, Kralji in kraljice ter Panorama svetovnega filma prinašajo tako razvpite, nagrajene kot nerazumljivo spregledane filme z mednarodnih festivalov ter dela prepoznavnih in nagrajevanih mojstrov sodobnega filma.

Kot prvi je tu gotovo letošnji osmoljenec tekmovalnega Cannesa, a favorit filmskih kritikov za film leta, Toni Erdmann nemške režiserke Maren Ade (za Vsi drugi je leta 2003 prejela berlinsko veliko nagrado žirije). To je film, ki menda spravi v solze tudi največje brezčutneže, 162 minut pa je posvečenih pripovedi o obujanju ljubezni med ambiciozno tridesetletnico, vodjo poslovnega sektorja v velikem finančnem podjetju, in njenim postaranim očetom, nikoli odraslim hipijem.

Po mnenju filmske kritiške javnosti mu letos v evropski kinematografiji parira Ona (Elle), film, ki velja za veliko vrnitev nizozemskega režiserja Paula Verhoevna in je obenem francoski kandidat za tujejezičnega oskarja, Isabelle Huppert pa je šele (!) prvič v karieri nominirana za igralskega oskarja. Film, v katerem Isabelle Huppert igra sodobno in uspešno poslovno žensko, ki jo posili neznanec, ona pa se, namesto da bi ga prijavila policiji, odloči, da ga bo sama izsledila, je sicer razdelil kritike. A to po svoje ni nič čudnega, saj tudi režiser o njem pravi, da na koncu ne veš, kaj bi si mislil ... V prvi plan se je vrnil tudi poljski maestro in neusmiljeni nekonformist Jerzy Skolimowski, letošnji prejemnik nagrade za življenjsko delo na beneškem festivalu, pa tudi režiser, ki mu je letos namenjen program Posvečeno. Njegov film 11 minut, zbirka usod iz sodobne Varšave, ki enajst realnih minut v življenju različnih likov združi v spektakularen finale, bo odprl letošnji festival, v sekciji Posvečeno pa bo prikazanih še pet njegovih filmov. Na odprtju bomo videli tudi kratki film Vsi ti glasovi letošnjega dobitnika oskarja za študentski film, pri katerem je kot soscenarist sodeloval slovenski filmski ustvarjalec Martin Horvat – scenarist bo imel na festivalu kaj drugega kot tudi scenaristično delavnico.

Za enega letošnjih festivalskih hitov velja kolumbijski film Med morjem in zemljo Carlosa del Castilla in Manola Cruza, tudi igralca tega filma ter predvsem kolumbijskega zvezdnika, ki se kot osemindvajsetletni Alberto z mišično distrofijo sooči z vprašanjem, ali je njegovo bolno telo še zmožno okusiti slo po življenju.

Veterani in sveti prostor kina

Liffe bo med drugim postregel z najnovejšimi filmi Andree Arnold, Wernerja Herzoga, Kena Loacha, Jeffa Nicholsa, Bruna Dumonta, bratov Dardenne, Jima Jarmuscha, Terrencea Malicka, Rona Howarda, Asgarja Farhadija, Pabla Trapera, Brillanteja Mendoze, Olivierja Assayasa, Terencea Daviesa, Hirokazuja Koreede, Park Čan Vuka, Hong Sang Suja, Zrinka Ogreste in drugih mojstrov.

Veliki festivali so veliki tudi zaradi retrospektivnih in drugih programskih sklopov, namenjenih pregledu posameznih avtorjev, filmskih obdobij, žanrov, tematike in podobno. V tem je tudi Liffe zadnje desetletje čedalje močnejši. V programu Posvečeno je letos, kot omenjeno, Jerzy Skolimowski, Fokus se osredotoča na Romunski film 2.0: desetletje pozneje in pokaže, da tako imenovani romunski novi val ni bil naključje. Retrospektiva je tokrat poimenovana Gremo v kino. Je del praznovanja 20-letnice Slovenske kinoteke, predvsem pa s filmi, v katerih kinematograf igra eno glavnih vlog, slavi ta danes vse bolj staromodni, a za večino cineastov posvečeni prostor prikazovanja filmov. V kinu bodo med drugim spet Sherlock Holmes ml. Busterja Keatona, Najmanjša kino predstava na svetu Basila Deardna, Zadnja kino predstava Petra Bogdanovicha, Kino Paradiž Giuseppeja Tornatoreja in Dragi dnevnik Nannija Morettija.

In še: Liffe se bo letos iz Ljubljane, kjer poteka na petih prizoriščih, in Maribora razširil še v mestni kino Metropol Celje in Anton Podbevšek Teater v Novem mestu.