Tiskane izdaje
Jubilejni, četrtstoletni Liffe – njegov programski vodja Simon Popek je pred otvoritveno projekcijo in med norčijami, ki jih je uganjal Bojan Emeršič, pihal svečke – se je začel z velikim poklonom nazaj v filmsko zgodovino in z intonacijo, ki za naprej, se pravi do nedelje, 23. novembra, napoveduje židano voljo.
Tatija (1907–1982, njegov pravi priimek je Tatischeff, po njem pa se je pretakala kri ruskih, danskih in italijanskih prednikov) je ta scensko razkošna spektakularna komedija finančno skoraj uničila, tudi odzivi so bili sprva bolj medli, potem pa je njena vrednost naraščala in v raziskavi Britanskega filmskega inštituta iz leta 2012 ga je 846 ekspertov na lestvici 50 najboljših filmov vseh časov uvrstilo na 42. mesto.
Dejstvo je pač, da so bili francoski gledalci, ko je bil Playtime posnet, že krepko razvajeni od njegovih prejšnjih uspešnic, v katerih se je že dodobra izkazal Tatijev zaščitni lik, gospod Hulot, na pogled odbit, introvertiran gospod v svetlem dežnem plašču, s prekratkimi hlačnicami, klobukom in dolgo pipo. Gospod, ki se je z modernim svetom sodobnega Pariza ujemal toliko kot vešča z neonsko svetilko.
Film je bil posnet v tedaj na novo zgrajenem poslovnem kompleksu Pariza, arhitekturni kulminaciji modernizma, novih materialov in prestiža. Tatijeva komedija je po malem kritika vsega trojega in hkrati demonstracija odtujenosti, ki jo prinaša velemestni način življenja.
Gospodu Hulotu, ki zaman blodi po stekleni poslovni zgradbi, se pridruži kontingent ameriških turistk, ki jih Organizacija (torej družba) obravnava kot poslovni material; pol jih pošlje na Montmartre, pol pa na Montparnasse. No, na koncu Tati le pokaže nekaj pariškega življenja, ki diši po starem: preprosto oblečene meščane, sendvič za politim šankom, gajbo zelenjave.
Sicer pa ne pozabimo, da se je Playtime znašel med tistimi festivalskimi filmi, ki naj ponazorijo takšne, »ki jih nočete videti nikjer drugje kot v kinodvorani«, kar je osrednja poanta letošnjega Liffa. In res: ne gre samo za vizualizacijo modernističnega sveta, ki se ne more izražati drugače kot v velikih na pol praznih volumnih, gre tudi za Tatijeve večsrediščne konstrukcije kadrov: v nočni restavraciji, kjer gre vse čez rob, nova oprema, strežba in norosti snobovske klientele, v enem delu kadra razpada nepojedena riba, v drugem nori plesoča dama, v tretjem popravljajo elektriko, v četrtem dva natakarja pokata frise ... Kader, ki ga je nemogoče spraviti na manjši format od dvoranskega!
Kako Lawrenca Arabskega razumeti danes?
Tudi po ogledu Lawrenca Arabskega Davida Leana se zdi, da je veliko platno nastalo prav zanj. Ta klasični film o angleškem polkovniku, ki je v času prve svetovne vojne Arabce povezal v boju proti Otomanskem cesarstvu, namreč osupne z veličastnimi posnetki puščave, široki zaslon pa poleg tega omogoča prikaz množičnih prizorov spopadov in bitk.
Film je torej brez dvoma še vedno vizualna poslastica in režijska mojstrovina; dobil je vrsto nagrad, tudi oskarja za najboljši film, v glavni vlogi pa je zablestel Peter O'Toole, ki je izvrstno podal vso zapletenost glavnega lika, vključno s homoseksualnim mazohizmom.
Drugo vprašanje je, kako film razumeti danes, kaj je njegovo politično sporočilo za današnji čas. Mnogi bi v markantni, ekscentrični osebi Lawrenca, ki se je sicer poskušal priličiti mentaliteti in kulturi arabskih plemen, videli simbol zahodnega imperializma.
A zdi se, da tragična lekcija filma leži drugje. Po strateških uspehih Arabcev pod vodstvom Lawrenca usoda arabske države pade v roke velikih svetovnih sil, ki po svoje premešajo geopolitične karte in vsilijo umetne kolonialne meje. Račun za to plačujemo še danes, ko razpadata Sirija in Irak.
