Tiskane izdaje
Režiser Marko Naberšnik je pred kratkim posnel novo nadaljevanko Naš vsakdanji kruhek, za katero pravi, da bo smešna in resna, podobno kot njegov izjemno uspešni film Petelinji zajtrk. Seveda smo ga vprašali tudi o vse bolj karikiranih junakih v domačih humorističnih serijah in aktualnem dogajanju na področju slovenskega filma.
Pred poletjem ste končali snemanje nadaljevanke, predvajana bo na TVS, nihče pa še ni nič rekel o tem, kdaj prihaja na spored. Torej, vi že
veste, kdaj?
Po zadnjih informacijah jo bodo na TVS začeli predvajati januarja.
Ste si želeli, da bi prišla na spored že jeseni?
Vseeno mi je, morda bo celo dobro, da bodo začeli v zimskih mesecih, ker je naša zgodba ljubezenska, topla, govori o malih rečeh v življenju, to pa je lahko v zimskih mesecih še lepše.
Zakaj TVS in ne Pop TV ali morda Planet TV?
Nadaljevanko je produkcijski hiši naročila TVS. Televizije naročajo projekte, v tem primeru osemnajst epizod serije Naš vsakdanji kruhek.
Vaša zadnja humoristična serija Trdoglavci, ki je bila predvajana na Pop TV, ni bila najbolj odmevna, posneli ste le eno sezono. Kaj je šlo narobe?
Serija Trdoglavci je bila precej draga, imeli smo množično igralsko zasedbo, snemali smo na resničnih lokacijah. Gledanost je bila v redu, produkcija
pa je bila prezahtevna in po eni sezoni so na Pop TV začeli razmišljati o bolj varčni nadaljevanki.
Vam je bilo žal?
Vajen sem, da eni projekti živijo dlje, drugi ne. Ko smo začeli z Zmagom Batino, nisem mislil, da bo na televiziji živel pet let. Ujeti se mora več zadev, tu je sicer opravljeno delo, a drugo je odvisno od srečne zvezde, pravega trenutka. Na vse projekte gledam kot na poglavja, ena so krajša, druga daljša.
Pri seriji Trdoglavci ste stavili na zvezdnike domačega igranega humorja, na primer na Jerneja Šugmana in Janeza Škofa, v novi seriji je znan obraz Primož Petkovšek - Petko, drugi igralci so manj znani. Zakaj?
Vsako igralsko zasedbo sestavljaš tako, da se igralci ujamejo kot celota. Naš vsakdanji kruhek je intimna zgodbica, ki je včasih duhovita, včasih žalostna, ne gre za zabavo za vsako ceno. Pri Trdoglavcih je Pop TV kot naročnik želel, da bi naredili humoristično serijo, na TVS so želeli, da bi naredili serijo, ki je podobna našemu vsakdanjemu življenju.
A humor navadno prinese večjo gledanost ...
Produkcijska hiša, ki ustvarja to serijo, je v preteklosti že dokazala, da ni vse v zabavi, primer je izrazito dramska serija Na terapiji. Pri seriji Naš vsakdanji kruhek sicer že ime pove, da gre za lahkotno zadevo in da bo tudi humor, a dodana vrednost bo to, da so zgodbice verjetne in resnične.
Tudi naše življenje je včasih smešno in včasih žalostno. Nekaj takšnega kot v filmskem svetu pripisujemo češkim komedijam, ki so smešne in žalostne, kot na primer film Kolja. Naš osrednji junak na začetku nima službe, prijatelj mu pomaga poiskati novo delo, išče prijatelje, je ločen, ima hčer, počasi se na novo zaljubi ... Tudi film Petelinji zajtrk je bil zasnovan tako, da je smešen in resen. Tu se zadeve lotevamo podobno.
Kako ocenjujete razvoj slovenskih humorističnih serij, v katerih mrgoli karikiranih junakov, ki naj bi bili smešni samo zato, ker so čefurji ali
Štajerci? Na drugi strani je serija Na terapiji, ki je dokaz, kako veliko naredi dober scenarij.
V Sloveniji nimamo toliko nadaljevank, da bi imeli smešne in resne nadaljevanke hkrati. V tujini je uspešnih več resnih kakor smešnih serij. Na koncu je pri odločitvi, kaj se bo snemalo, odločitev televizij zelo matematična, torej, ali se bo nekaj splačalo ali ne. Zahtevne zgodbe, ki se širijo zunaj stanovanja, podražijo nadaljevanko.
No, ne gre le za to, kje in kako so serije posnete, karikirani junaki so stvar scenarija. Tudi serijo Prijatelji so na primer večinoma snemali v stanovanju.
Res je. Prijatelji so fenomen in resnično kakovostna nadaljevanka. Kasneje, ko so si posamezni igralci iz serije Prijatelji skušali ustvariti svojo kariero z individualnimi projekti, kot je bila serija Joey, se uspeh ni več ponovil. Se pa, kot pravilno ugotavljate, vse začne pri scenariju. Dober scenarij je prvi pogoj za uspeh.
Kakšnih zgodb pa si želijo gledalci? S Petelinjim zajtrkom ste zelo dobro zadeli, česa si želijo.
Želijo si zgodbic, ki niso smešne za vsako ceno, seveda je dobrodošlo, če so duhovite, a morajo biti prepričljive. V Petelinjem zajtrku je bil marsikateri trenutek karikiran, a zgodba je bila verjetna. Tudi Naš vsakdanji kruhek gre v to smer. Na koncu pa moraš imeti tudi malo sreče, to se zgodi spontano, zgodilo se je pri Petelinjem zajtrku, pri seriji Na terapiji, pri Zmagu Batini.
Pri Trdoglavcih ste dogajanje postavili na vas, Petelinji zajtrk in Šanghaj se dogajata v Prekmurju, zdaj se znova vračate v ruralno okolje. Si ne želite posneti kakšne urbane zgodbe?
Pojem urbano je pri nas osredotočen na ožje središče Ljubljane, sicer pa pojma urbano in urbana kultura ne živita zares. Povezani smo z deželo, radi gremo iz mesta na vikend, se odpeljemo na Gorenjsko in Dolenjsko. Takoj smo zunaj mesta, tu ni tako kot v New Yorku, kjer potrebuješ dve uri, da prideš iz mesta. Zato mislim, da so ljudem bliže zgodbe, ki niso povsem urbane. To vidimo tudi pri filmu, od Vesne in Outsiderja
do Petelinjega zajtrka, samo urbane zgodbe gledalcem niso tako blizu, raje imajo elemente, ki vsebujejo našo folkloro, našo življenjskost.
Kako zdaj gledate na filma Petelinji zajtrk in Šanghaj? Od prvega je minilo sedem, od drugega pa dobro leto.
Lahko se vprašam, kaj sta mi ta dva filma prinesla, kaj sem se iz teh dveh izkušenj naučil in kako lahko te izkušnje unovčim za naprej. Na to gledam razumsko in ne čustveno. Dobil sem nova
poznanstva, možnosti za sodelovanje, ta dva filma sta hodnik do tretjega filma.
Lahko o novem filmu že kaj poveste?
Je v pripravi, a to pri filmu traja dolgo, nov film se začne, ko začneš pisati scenarij, nimaš še igralcev. Prvi je stik s producentom, s katerim potem sediva in razmišljava, kaj bi bilo, če bi bilo. Dokler ni trdne finančne konstrukcije, težko poveš kar koli.
Režiser Mitja Okorn je nedavno v intervjuju izjavil, da v Sloveniji denar filmskega
sklada ves čas dobivajo isti producenti. Vi ste nasprotno od njega na srečni strani te zgodbe, posneli ste dva filma. Kako to komentirate?
Ni res, da se denar deli istim ljudem, prerez zadnjih petnajstih let bi pokazal, da je snemalo več kot 20 različnih režiserjev. Je pa Slovenija majhna in število resnih producentov lahko preštejem na prste ene roke. Produkcija filma ni hec, pri filmu se lahko tudi ušteješ. Zaradi majhnega trga imamo občutek, da denar dobivajo isti ljudje, a ni tako, jaz sem sodeloval z različnimi producenti. V petnajstletni karieri so mi zavrnili štiri projekte, dva sta bila potrjena. A o tem ne razglabljam v medijih, ko mi zavrnejo projekte, tega ne jemljem osebno, morda bo pač sprejet naslednji. Tudi v tujini je tako, filmi se rojevajo leta, tudi režiserji, kot je bil Stanley
Kubrick, ne uresničijo vseh projektov. Pri filmu je zato najpomembnejša vztrajnost. Film je podoben gorski odpravi, na papirju je vse videti lepo, ko prideš do vznožja gore, pa ti postane jasno, kaj vse te še loči do cilja.
Ste si ogledali aktualni film Metoda Pevca Vaje v objemu? Ob pričakovanju filma Dvojina se morda lahko spomnimo tudi prvenca Nejca Gazvode, filma Izlet.
Aktualni slovenski film je zelo vitalen, Izlet je imel zelo uspešno pot po festivalih, uspešen je bil pri gledalcih. Svoje predstavnike imamo na festivalu v Benetkah, Šanghaj je bil na festivalu kategorije A, Metod Pevec s svojimi filmi vedno znova dokaže, da njegove ljubezenske zgodbe dobijo velik odziv pri gledalcih. Ustvarjalni del slovenskega filma je v dobri kondiciji, želel pa bi si, da bi bila bolj finančno podprta tudi filmska infrastruktura. Zdaj, ko se povsod režejo sredstva, se to zdi težko uresničljivo. Sicer pa so vsi slovenski filmi v mednarodnih okvirih nizkoproračunski. Tudi Šanghaj, ki smo ga opisovali kot film z najvišjim proračunom, je imel v primerjavi s tujino izjemno nizek proračun. Kaj šele filmi, ki imajo manj kot milijon proračuna, v tujini takšne vsote dobijo ljudje takoj po študiju. Slovenija je pač majhna, a vseeno bi si želel, da bi imeli možnost pogosteje snemati in uresničiti več idej.
Kakšen film bi posneli, če ne bi bilo finančnih omejitev?
Všeč so mi zgodbe, ki jih vidimo pri bratih Coen, vidim se v takšnih filmih.
Režijo predavate tudi na AGRFT. Kakšna je prihodnost slovenskega filma?
Prihodnost je svetla, Nejc Gazvoda in Rok Biček sta dokaza.
