Tiskane izdaje
Film Družinica predstavljajo kot zgodbo, ki se v Sloveniji zgodi vsak dan, lahko pa bi se zgodila tudi kjerkoli drugje, univerzalna zgodba torej, razdeljena na štiri dele, idilo, krizo, kolaps in katarzo.
V glavnih vlogah nastopajo Primož Vrhovec, Irena Kovačević, Miha Košec in Ula Gulič, na 41. mednarodnem filmskem festivalu v Montrealu, kjer je film v tekmovalnem programu doživel svetovno premiero, je včeraj zvečer nagrado za najboljšo žensko igralko prejela Irena Kovačević.
***
Gospa Kovačević, nepoklicna igralka odnese na festivalu tam onkraj nagrado za najboljšo žensko vlogo. Presenečenje? Ponos?
Jasno!
Kaj lahko poveste o filmu, ki bo slovensko premiero in redno predvajanje šele doživel. Kako ste razumeli svojo vlogo, kaj je bil izziv?
To je nežen film o surovi resničnosti, s katero se sooči nemalo družin in posameznikov, ko se jim zruši svet in ne uspejo najti moči v sebi, ne podpore v sistemu. Starša se po izgubi služb ne uspeta postaviti na noge in otroka jima pokažeta, kje črpati moč, to je srečen konec. Ko sem prebrala scenarij, sem Janu v solzah bleknila, to vlogo bi pa jaz lahko odigrala. Ne bi imela poguma, če bi ne bila sama mama in v v hudih finančnih težavah. Torej sem se z Dunjo z lahkoto poistovetila. Željo po igri imam odkar pomnim, in da sem se spustila v to in vzdržati, ko sem najbolj dvomila vase, to je bil izziv.
Pred dvema letoma, ko ste nastopili v Cvitkovičevi gledališki predstavi Otroci Adama in Eve, ste povedali, da ste bili prisiljeni odkrivati skrita področja same sebe in zato študij vloge razumeli kot terapevtski proces. Vloga poslovne ženske, ki izgubi zaposlitev, se zdi »normalnejša«. Ali pač?
Ko se družiš ali delaš z Janom, si vedno prisiljen soočati se s sabo, z odnosi na splošno. Vloga ženske, ki izgubi službo, ki ljubi, in soočanje z lastno in partnerjevo nemočjo je najbrž izkušnja nas vseh in priložnost za raziskovanje in odkrivanje svojih skritih moči in poguma za soočanje z izzivi. To je zmaga, svojevrsten uspešen terapevtski proces.
Pri Cvitkovičevem kratkem filmu Sto psov ste podpisali kostumografijo, sodelovali ste pri dokumentarcu o izbrisanih Državljan A. T. režiserja in scenarista Dimitarja Anakieva, vaš prvi filmski igralski nastop je bil v Burgerjevi Avtošoli pred tremi leti. Kaj sicer počnete?
Moj čisto prvi pravi igralski nastop je bil v predstavi Wrestling Dostojevski v režiji Matjaža Pograjca, to je bila ena najlepših izkušenj v mojem življenju, ki mi je za vedno vsadila hrepenenje po gledališču in filmu. Krasno ustvarjalno obdobje sem doživela s sodelavci na spletnem portalu Vest.si, kjer smo se lahko kot otroci svobodno igrali in izražali. Odkar sem mama, to bo zdaj šest let, večino časa zadovoljno gospodinjim.
