Nagrajenec Prešernovega sklada 2012: Ivica Buljan, režiser

Na mednarodno prizorišče uprizoritvenih umetnosti je stopil po študiju političnih ved, francoskega jezika in književnosti ter primerjalne književnosti z literarno teorijo. Po obdobju novinarskega, kritiškega in publicističnega ukvarjanja z gledališčem je v prvi polovici devetdesetih let prejšnjega stoletja začel ustvarjalno sodelovati kot dramaturg v uprizoritvah SMG v Ljubljani (leta 1993 pri Rozman-Molièrovemu Tartifu), svojo prvo »režijsko zasnovo« (za Pascalovo Ime na koncu jezika) pa je podpisal v produkciji LG Ljubljana. Z igralcem Robertom Waltlom sta leta 1999 uprizorila monolog kultnega avtorja Bernard-Marieja Koltèsa Noč čisto na robu gozdov (deset let pozneje sta ga uspešno obnovila) ter ustanovila zasebno gledališče Mini teater. Za postdramski del njegovega repertoarja s svojo široko razgledanostjo po svetovni literaturi in svetovljansko obveščenostjo o sodobnih odrskih smernicah do danes skrbi prav Ivica Buljan.

Med Buljanovimi uprizoritvami zadnjih sezon na slovenskih odrih (sicer je doslej režiral še na Hrvaškem, v Litvi, Franciji, Belgiji, Rusiji, Črni gori, Italiji in na Slonokoščeni obali) je zagotovo najširše odmevala postavitev Macbetha­ po Shakespearu Heinerja Müllerja 
(v koprodukciji ljubljanskih Mini teatra in Cankarjevega doma ter zagrebškega Novog kazališta, 2009), najboljša uprizoritev Borštnikovega srečanja 2009, ki je med nedavnim gostovanjem v slovitem newyorškem Teatru la Mama navdušila tudi ameriško občinstvo in kritiko. Prav tam je že nekoliko prej odmevala postavitev performansa Ma and Al po besedilih Sallingerja in Koltèsa v angleščini (Mini teater in Kazalište Hotel Bulić, 2010). 
V ljubljanskem SMG je letošnji lavreat 
v zadnjih sezonah odmevno postavil Vampirja Marine Cvetajeve (2010) in svetovno praizvedbo Koltèsovega filmskega scenarija Nickel Stuff (2011), v kranjskem Prešernovem gledališču pa brechtovsko potujeno ljudsko igro Sperrove Lovske scene s Spodnje Bavarske (2010). V MGL je očarljivo »celostno igralsko, glasbeno in gibalno ansambelsko« postavil Williamsovo Mačko na vroči pločevinasti strehi­ (2010), čisto nekaj posebnega pa je bil njegov ambientalni performans Tomaž Šalamun: jaz, po katerem se lahko imenuje Ljubljana (2011), v katerem je združil domače in tuje, odrske, glasbene in baletne umetnike, ki so svetovljansko razprto kar v šestih jezikih oživili poezijo in zgodovino­ jubilantovih lirskih sporočil.