Slavko Pezdir, kultura
Na mednarodno prizorišče uprizoritvenih umetnosti je stopil po študiju političnih ved, francoskega jezika in književnosti ter primerjalne književnosti z literarno teorijo. Po obdobju novinarskega, kritiškega in publicističnega ukvarjanja z gledališčem je v prvi polovici devetdesetih let prejšnjega stoletja začel ustvarjalno sodelovati kot dramaturg v uprizoritvah SMG v Ljubljani (leta 1993 pri Rozman-Molièrovemu Tartifu), svojo prvo »režijsko zasnovo« (za Pascalovo Ime na koncu jezika) pa je podpisal v produkciji LG Ljubljana. Z igralcem Robertom Waltlom sta leta 1999 uprizorila monolog kultnega avtorja Bernard-Marieja Koltèsa Noč čisto na robu gozdov (deset let pozneje sta ga uspešno obnovila) ter ustanovila zasebno gledališče Mini teater. Za postdramski del njegovega repertoarja s svojo široko razgledanostjo po svetovni literaturi in svetovljansko obveščenostjo o sodobnih odrskih smernicah do danes skrbi prav Ivica Buljan.
Med Buljanovimi uprizoritvami zadnjih sezon na slovenskih odrih (sicer je doslej režiral še na Hrvaškem, v Litvi, Franciji, Belgiji, Rusiji, Črni gori, Italiji in na Slonokoščeni obali) je zagotovo najširše odmevala postavitev Macbetha po Shakespearu Heinerja Müllerja
(v koprodukciji ljubljanskih Mini teatra in Cankarjevega doma ter zagrebškega Novog kazališta, 2009), najboljša uprizoritev Borštnikovega srečanja 2009, ki je med nedavnim gostovanjem v slovitem newyorškem Teatru la Mama navdušila tudi ameriško občinstvo in kritiko. Prav tam je že nekoliko prej odmevala postavitev performansa Ma and Al po besedilih Sallingerja in Koltèsa v angleščini (Mini teater in Kazalište Hotel Bulić, 2010).
V ljubljanskem SMG je letošnji lavreat
v zadnjih sezonah odmevno postavil Vampirja Marine Cvetajeve (2010) in svetovno praizvedbo Koltèsovega filmskega scenarija Nickel Stuff (2011), v kranjskem Prešernovem gledališču pa brechtovsko potujeno ljudsko igro Sperrove Lovske scene s Spodnje Bavarske (2010). V MGL je očarljivo »celostno igralsko, glasbeno in gibalno ansambelsko« postavil Williamsovo Mačko na vroči pločevinasti strehi (2010), čisto nekaj posebnega pa je bil njegov ambientalni performans Tomaž Šalamun: jaz, po katerem se lahko imenuje Ljubljana (2011), v katerem je združil domače in tuje, odrske, glasbene in baletne umetnike, ki so svetovljansko razprto kar v šestih jezikih oživili poezijo in zgodovino jubilantovih lirskih sporočil.