Tiskane izdaje
Ob častitljivi trideseti obletnici festivala lezbičnega in gejevskega filma, ki se je letos preimenoval v Festival LGBT filma (lezbičnega, gejevskega, biseksualnega in transspolnega), smo se skupaj z organizatorji in selektorji festivala: s pisateljema Branetom Mozetičem in Suzano Tratnik ter Jasmino Šepetavc – ozrli v njegovo preteklost, pogledali pa smo tudi njegov širši kontekst ter se zazrli v letošnji program festivala.
Prevladujoče občinstvo na prvem festivalu lezbičnega in gejevskega filma davnega leta 1984 je bilo heteroseksualno, pravi Brane Mozetič. Suzana Tratnik se podobno začetnega obdobja festivala med leti 1984–1986 spominja kot »obdobja filmske lakote na alternativni sceni, ko so vsi drli na W. M. Fassbinderja, Luisa Bunuela, Federica Fellinija, Liliano Cavani, četudi so filme tedaj v Galeriji Škuc ali v starem K4 predvajali iz obrabljenih videokaset in v jezikih, ki jih nismo dobro razumeli.« Tedaj je preveval občutek povezanosti med obiskovalci, »skorajda ne glede na spol ali spolno usmerjenost,« poudarja.
A prostor se je po teh živahnih letih civilno-družbene solidarnosti in odprtosti začel ožiti, pravi Mozetič: »Dali so nam naš mali geto, s katerim pa naj ne motimo večine, zato nas z izjemo tujih financerjev tudi nikoli niso spodobno financirali.«
Danes je vse bolj usmerjeno v posamezna, ločena področja delovanja, ki po diktatu trga mrzlično iščejo in snubijo svojo »ciljno publiko«, da bi se dokazali kot potrebni, predvsem pa da bi preživeli, je do aktualne realnosti kritična Tratnikova.
»Naš LGBT še ostaja polje vztrajanja 'poslednje Mohikanke', ki ne pozablja na različnosti in podobnosti glede na spol, spolno usmerjenost, barvo kože, politično prepričanje, razredno pripadnost ... in nikoli ni naivno nasedla preprostemu reklu, da smo vsi 'samo ljudje', torej vsi čisto isti in brez omembe vrednih razlik.«
Dobili oskarja in zlato palmo
LGBT festival že od nekaj na program umešča filme, ki naslavljajo in osvetljujejo probleme, pomembne za družbo v celoti, naj gre za stigmatizacijo zaradi spolne usmerjenosti, aidsa, usode marginaliziranih transspolnih prostitutk ali za razpiranje pogleda na to, kaj vse je lahko ljubezen.
Določene teme in like neuveljavljenih spolnih usmeritev ali identitet je delno povzela mainstream produkcija filmov in TV serij. Pred leti je oskarja prejela Gora Brokeback Ang Leeja z gejevsko problematiko, pred dobrim letom je na cannskem festivalu slavil Adelino življenje Abdellatifa Kechicheja, posvečenega lezbičnemu razmerju. Je to znak odpiranja in sprejemanja LGBT skupnosti?
Jasmina Šepetavc pravi, da je »mainstreamizacija« LGBT tematike verjetno splet več okoliščin, od vztrajnosti in širitve gibanja do potrošniške moči te populacije, verjetno tudi spremembe družbenega odnosa do LGBT skupnosti.
Po njenem tvorijo uspešnice s tovrstno tematiko – poleg omenjenih še Otroci so vredu in Milk – kontinuiteto novega queer filma (NQF). »Te je produciral Focus Features, v katerem je več akterjev z začetka NQF, Lisa Cholodenko in Gus Van Sant pa sta celo njegova pionirja.« Evropa ima po njenem močno tradicijo umetniških filmov, ki so dopuščali večjo raznolikost v tematikah spolov in seksualnosti – Fassbinderja, Ottingerjevo in pri nas Boštjana Hladnika.
Podobno razmišlja tudi Suzana Tratnik, ki vidi veliko prelomnico v tem, da je Adelino življenje dobilo zlato palmo v Cannesu. Bolj kritična je do serije L Word (Ženske zadeve), ki je sicer gledljiva in do neke mere prepričljiva, a večina junakinj v tej nadaljevanki pripada privilegiranemu sloju. »To je ne zgolj nekritično, pač pa tudi daleč od trpke realnosti, v kateri so zlasti marginalizirane ženske prikrajšane ne le za mnoge dobrine, pač pa tudi za enake možnosti,« poudarja.
Dva svetova?
Oktobra je revija Economist v tekstu Gejevska ločnica preverila stanje sprejetosti in vključenosti LGBT skupnosti v svetu in prišla do zaključka, da bolj ko pridobiva pravice na Zahodu, bolj strogo se kakršnakoli oblika »netradicionalne spolne usmeritve« sankcionira in kriminalizira v drugih svetovnih regijah, denimo v nekaterih islamskih državah in v Afriki.
Šepetavc dodaja, da pridobljena pravica za LGBT populacijo nikoli ne pomeni varnosti in samoumevnosti. Po legalizaciji poroke istospolnih partnerjev v nekaterih državah vznikne val retradicionalizacije. Mozetič je podobno kritičen in poudarja, da je tudi na Zahodu sprejemanje LGBT skupnosti še vedno površinsko, a pri tem mnoge oblike LGBT še naprej demonizira, kar se vidi pri obravnavi gejev in vprašanjih aidsa.
O situaciji pri nas pa Tratnikova poudarja, da ob vsej zavrtosti »obstaja in kljubuje tudi kulturno razgledano in duhovno odprtejše prebivalstvo, ki morda niti ni tako v manjšini, kot se nam dozdeva,« je pa zagotovo manj opazen in kričav, saj za svojo eksistenco, potrditev in nenazadnje samozavest ne potrebuje grešnih kozlov iz 'tujih' vrst.“
Kaj in zakaj na festivalu
Vsi trije selektorji so se ogreli za dokumentarni film Julia režiserke J. Jackie Beier. Zakaj? »Ker sem bil vedno ljubitelj filmov, ki se posvečajo obrobnim ljudem, situacijam ali temam, mi je letos najljubši film Julia. Predvsem zaradi svoje neizprosnosti pri prikazovanju posameznikove usode je to film, ki človeka dejansko pretrese,« pojasnjuje Brane Mozetič. Izpostavlja tudi lahkotnejši in širši publiki namenjen brazilski film Danes bi se vrnil sam, prinaša še eno novo perspektivo, govori namreč o slepem fantu, ki se znajde v ljubezenski romanci s sošolcem.
Jasmina Šepetavc omenja še Primerno vedenje Desiree Akhavan, »ker je delno avtobiografski, duhovit in inteligenten prikaz neke specifične generacije in je dobra napoved kreativne moči, ki se je lahko v LGBT filmih nadejamo v prihodnje. »Filipinski film Zadnji Anitin čačača režiserke Andre P. Bernardo pa jo je prepričal zato, »ker je stilsko izrazito poseben in prevzame otroško perspektivo, da pove ključne življenjske zgodbe. In zaradi izvrstnih otroških igralcev.«
Tratnikovo so poleg Julie navdušile stvaritve mladih lezbičnih režiserk iz ZDA: že uveljavljena Madeleine Olnek je posnela duhovito in predrzno komedijo Hude sramne lasulje, Anna Margarita Albelo eksistencialno krize umetnice srednjih let upodobi s prepletanjem likov skozi 'film v filmu', ravno tako komediji Kdo se boji Vagine Wolf?, pojasnjuje Tratnikova in dodaja: »Kadar začnejo v manjšinski skupnosti nastajati izvirna humorna dela, to gotovo kaže, da je ta skupnost že prehodila dolgo in uspešno pot.«
