Tiskane izdaje
Inferno Vinka Möderndorferja je film, ki bo ostal v spominu po skrajno radikalnem prikazovanju neoliberalističnega razčlovečenja in gospodarske krize.
Več kot en recenzent se je pridušal, da je ta film kljub bogati konkurenci mrakobnih in depresivnih filmov v slovenski filmski zgodovini v tem smislu prvak. Ker kaže, da smo priča prav posebnemu fenomenu in ker se je ga je kar nekaj kritikov zelo ostro lotilo, smo poiskali nekaj mnenj o njem.
Na kratko obnovimo, za kaj v filmu gre. Inferno pripoveduje o mladi družini, ki se znajde v popolnoma brezupnem položaju. Glavni junak Mare in njegova žena sta brezposelna, nimata denarja za položnice, nimata denarja za vrtec. Žena naredi samomor, on pa po takih in drugačnih epizodah nehote ubije še človeka.
Od Nerine Kocjančič iz Slovenskega filmskega centra smo izvedeli, da je po dobrih dveh tednih predvajanja film videlo 2068 gledalcev. Koliko se jih bo še nabralo do konca predvajanja, je za zdaj težko reči, vsekakor pa na velik obisk ne kaže, prej nasprotno, ljudje poročajo, da so dvorane prazne.
Celotna obračunska vrednost filma je 1.529.903 evrov, Slovenski filmski center je prispeval subvencijo v višini 750.000 evrov.
Samo Rugelj,
Prva dva filma, Predmestje in Pokrajina št. 2, je Vinko Möderndorfer posnel po svojih romanih in podobno izgleda tudi pri Infernu – kot da ga je posnel po lastnem romanu, slovenski verziji distopične prihodnosti, ki se na eni strani zgleduje po Iñárritujevem socialno angažiranem filmu Ču do vi to, po drugi strani pa jemlje hiearhijo iz kakih Iger lakote, saj v Infernu obstaja samo elita (bogati, naduti in brezkompromisni kapitalisti) in družbeno dno (pošteni, častni in skromni delavci, ki si želijo zgolj službo).
Infernu ne gre očitati čvrste režijske izvedbe, spodobnih produkcijskih vrednosti, intenzivnih igralskih predstav in pregovorne Möderndorferjeve nagnjenosti k naturalizmu (tokrat med drugim doživimo ekspliciten seks, samozažig, brutalno prometno nesrečo in operacijo odstranjevanja ledvice), bolj pa je šibak scenaristično, kjer si s preveč klišeji prizadeva ustvariti zmaličeno podobo sedanje prihodnosti, v kateri normalno življenje ne obstaja, saj si lahko ali pošastno patološki kapitalist ali pa delavec brez kakršne koli druge možnosti v življenju, če ti prvi odreče zaposlitev.
Z Infernom je Möderndorfer sicer sklenil svojo neformalno avtorsko filmsko trilogijo, ob tem pa naredil socialno angažiran film, ki ga žal ne gledajo niti tisti, ki jim je bil namenjen, torej sindikalisti, protestniki in delavci – na redni kino predstavi, ki sem se je udeležil, nas je bilo namreč samo ščepec, vseeno pa med njimi kar dva recenzenta za to Delovo rubriko – v Ljubljani bodo zanj namreč le s težavo prodali tisoč vstopnic.
Darko Štrajn, filozof
Pretirana komedija je groteska, kaj pa je pretirana tragedija? V primeru Möderndorferjevega Inferna bi lahko odgovorili, da je to črni film. Poglavitni obrisi estetike ključnih jugoslovanskih filmov šestdesetih let so v filmu povsem razpoznavni.
Črni film je izpostavil označevalce nerealiziranih obetov ideologije socialistične družbe, se naslavljal na svežo kritično javnost in je na paradoksen način zbujal optimizem, ker je demonstriral, da se da prebiti cenzuro in vizualizirati podobe eksistencialne in socialne brezizhodnosti.
V primeru Inferna tega okvira ni. Film je implicitna alegorija realnosti, ki jo upodablja v naturalističnem slogu, a če ne prezremo likovnih referenc prizorov, linije vzpenjajočega se suspenza, okrepljenega z nekaj vizualnimi šoki in jasno ter pošteno politično intenco, vidimo, da gre za dosleden distopični film.
Saj Möderndorfer upodablja stanje, ki je nastajajoči produkt s pojavi revščine sprijaznjene družbe. Vsa »pretiravanja« v filmu imajo torej svojo dramaturško in estetsko funkcijo. Dandanes pa je estetika neizogibno (nemočno) politična. Sintakso filma lepo dopolnjujejo punktualno razmeščeni »potujeni« pogledi skozi nadzorne kamere.
Gorazd Trušnovec,
Pred leti sem Von Trierjevega Antikrista premierno gledal na nekem festivalu, kjer so se v nabito polni dvorani vso drugo polovico filma po tisti govoreči lisici sprožale salve smeha in spontanega aplavza. (Pozneje sem slišal, da je ljubljansko projekcijo spremljala smrtna tišina, ampak to je pač ta liffovska publika.)
Möderndorferjev Inferno je isti tip filma – med projekcijo me je večkrat prijelo, da bi prikazani karikaturi Joba in njegovemu lutkarju ob teži vsake nove preizkušnje ironično/navijaško zaploskal, a sem bil v kinu sam.
Pri Infernu me je sicer najbolj razdražil obsceni paradoks trošenja enormnih količin davkoplačevalskih sredstev za film o gospodarski krizi (ki o tej razmišlja v dometu nekaj infantilnih fraz), in dokler je ta paradoks možen, naj se prosim pri nas ne uporablja besedne zveze »gospodarska kriza«. Hvala. Kako je moč podobno situacijo genialno realizirati z nekaj odstotki proračuna Inferna, pa je prikazal Gaspar Noé v svojem prvencu Sam proti vsem.
Dušan Semolič,
Najprej vprašanje. Ali se vse to, kar se zgodi v filmu, v resnici lahko pripeti posamezniku, ki živi med nami? Odgovor je, da lahko. Poznal sem človeka, ki je doživel zelo podobne dogodke, ki jih mnogi niso videli, niso hoteli videti, če pa so jih videli, jih niso razumeli.
Nasprotno, mnogi niso obsojali ali razumeli razmer, v katerih se je znašel ta človek, pač pa so obsojali tega človeka, ki je počel mnoge stvari iz neizmerno velike socialne stiske, v kateri se je znašel. V teh dneh smo imeli srečo videti v Ljubljani kar nekaj izjemno dobrih filmov, ki so prikazovali socialno problematiko.
Zato lahko rečem, da so lahko tudi filmi, ki sodijo v zvrst socialnih dram, lepi filmi – ne samo dobri filmi. Ko primerjam te filme z Infernom, bi lahko rekel, da bi film Inferno morda še pridobil na izpovedni moči, če bi bilo manj nesrečnih dogodkov, ki jih doživi ta družina.
Tako se pa v filmu zvrsti veliko, preveliko število dogodkov, ki jih gledalec vsakega posebej komajda podoživi, namesto da bi jih bilo manj, toda tisti prikazani s tisto filmsko obdelavo, s katero bi dosegli večjo izpovedno moč in tako še bolj prepričljivo pokazali na usode ljudi. In ker sem že omenil primerjavo z nekaterimi filmi, naj omenim, da Inferno po igralski zasedbi, kameri in še po čem, prav nič ne zaostaja za temi filmi.
Koen Van Daele, publicist, programski vodja Kinodvora
»Osebno verjetnost zgodbe nikoli ne jemljem za kriterij, po katerem bi sodil kakovost filma. Prav tako me fikcija nikoli ni šokirala tako kot realnost. S tem želim povedati, da se v življenju zgodijo stvari, ki so mnogo hujše od tistega, kar sem videl v kinu. Zato me ne bi presenetilo, če bi mi jutri nekdo povedal, da je film Inferno, kakorkoli neverjetna ali radikalna je njegova zgodba, posnet po resničnih dogodkih.
Umetniki se na svet, v katerem ustvarjajo, odzivajo na različne načine. Zato je vprašanje »zakaj« v umetnosti zame bolj relevantno od »primernosti«. Ob presojanju dela se torej raje osredotočam na to, kaj želi avtor razkriti, in na kakšen način to naredi. Möderndorferjevi nameni so tu kristalno jasni. Na eni strani je obupan »krik srca«, na drugi pa film, ki namenoma vznemirja in razburja gledalca.
Gre za jezen film, ki nikakor ni dvoumen. Zaradi načina, kako Inferno vse to prikazuje, pa ocenjujem, da je film v vseh pogledih dovršeno delo: režija, produkcija, scenarij, fotografija, scenografija … in seveda igra so v celoti daleč nad povprečjem. In Marko Mandić nam ponovno pokaže, da je izjemen igralec svetovnega kova, ki se zlahka umešča med najboljše v svetu sodobnega filma.«
Milica Antić Gaber, sociologinja
Vinko Möderndorfer se je v filmu Inferno lotil izjemno zahtevne in pereče teme, preživetja sodobne mlade družine v krutih razmerah sodobnega sveta. Če je hotel občinstvo s tem, ko je stvari prignal do robov še mišljivega, šokirati, mu je to vsekakor uspelo.
V vsesplošni družbeni anomaliji, kjer so popustile številne družbene vezi med posamezniki, kjer pravzaprav številni sistemi zagotavljanja varnosti ne delujejo in se posameznik nima več česa oprijeti, volja do preživetja ni dovolj. Protagonist filma – oče dveh otrok hoče delati, hoče dobiti službo, hoče biti dober oče in mož, a ničesar od tega v okolju, ki mu to preprečuje, ne more realizirati.
V pogojih splošne odtujenosti, atomiziranih posameznikov in posameznic, neučinkovitosti nekaterih institucij sistema, neobveščenosti o morda le obstoječih alternativnih možnostih preživetja, moči velikega kapitala in »malih izkoriščevalcev«, tistih, ki na račun krutih zlorab in izrab ljudi na dnu, lahko naredijo zase življenje »dobička nosno«, Markov »skoraj večni« optimizem ne prinese rezultata.
Film ni lep, kakor tudi ni lep ta svet. Film kliče po prebuditvi človeškega v gledalcih z željo, da življenja ljudi ne bi postala razširjeno tako brezizhodna, kot je usoda ljudi, ki jih spremljamo v filmu. V tem smislu film berem kot poziv nam individualno in nam kot družbi, da vzamemo »pamet in usodo v svoje roke.«
Igor Koršič,
Dobri filmi so inovatorji filmskih pripovedi. Svojo temo upodobijo na nov, še ne viden način. Izvirnost ni namenjena sama sebi, ampak nas osvobaja šablon, ko gre za film, filmskih, in nam omogoča sveže, prenovljeno gledanje, čutenje, čustvovanje in razumevanje. Kar seveda ne velja za industrijsko »estetiko«, estetiko tistih, ki kakovost merijo s številom prodanih kart. Umetnost trenutka, kot je film, se rada ukvarja z aktualnostjo.
Tako si je Vinko Mödendorfer izbral za temo trpljenje, tregedijo brezposlene družine. Na izbiro je imel več možnosti. Lahko bi na primer upodobil specifiko sodobne socialne tragedije, posebne načine, na katere prizadane brutalnost kapitalizma socialno šibke v posebnih razmerah, ki vladajo pri nas.
Na drugi strani bi lahko iz tragedije skušal ustvariti brečasen mit, v slogu Kleistovega Michala Kohlhaasa ali Hlapca Jerneja. Lahko bi naredil agitko, kot je klasična Križarka Potemkin. Pa se mu pripoved ni posrečila. Znašla se je nekje vmes.
Ne verjamemo ji niti kot zrcalu socialnih razmer današnjih brezposelnih niti kot brezčasnem mitu. In smo kot gledalci v zadregi. Zaznavamo deklarativno sovraštvo do brutalnega, krivičnega kapitalističnega sistema in njegovih lakajev. Soočeni smo z nizom ideoloških šablon.
Kar pomeni, da se film ni posrečil. Se zgodi. Inovatorjem se to zgodi pogosteje. Dobri filmi so prototipi. Dobršen del prototipov se nikjer ne posreči. Iskati krivce in grešne kozle za to je neproduktivno. Strokovne komisije ne sedijo z detektorji kakovosti. Če bi ustvarjalec imel formulo za odličnost, bi bil njegov posel štanca. Inovativno delo je težko zaznati.
V Inferno je vloženo ogromno odličnega dela igralcev, maskerjev, scenografov, snemalcev, ja celotne ekipe. Film bo ostal kot svojevrstni, v celostnem smislu neposrečeni, prototip spomenika trenutku uporništva v slovenski zgodovini.
