Tiskane izdaje
Film Denarne igre režiserke Jodie Foster se pridružuje tistim hollywoodskim, ki se kritično lotevajo delovanja finančnega sistema. Z zvezdniškima imenoma George Clooney in Julia Roberts v glavnih vlogah se film kritično sooči tudi s sodobnim novinarstvom.
George Clooney igra TV voditelja Leeja Gatesa, ki ima svojo oddajo Denarne igre (Money Monster), posvečeno poslovanju na Wall Streetu, trgovanju z delnicami, ki ga danes v večji meri izvajajo računalniški algoritmi. Oddaja poskuša svoje gledalstvo pridobiti s spektakelskimi elementi: Lee v njej pleše, poje. V vsakem primeru oddaja sodi v kategorijo t.i. infotainmenta, torej televizijskega formata, v katerem so informacije servirane v zabavni obliki.
Nekega dne med predvajanjem oddaje v živo, na njeno sceno zakoraka Kyle (Jack O'Connell), oborožen mladenič, ki je po Leejevem nasvetu vse svoje prihranke vložil v delnice podjetja Ibis, to pa je potem na borzi pogorelo in doživelo skoraj milijardno izgubo. Razočarani Kyle vzame Leeja in snemalno ekipo v studiu za talce ter od televizijske ekipe terja pojasnilo, kaj se je pravzaprav zgodilo s padcem vrednosti delnic. Kyle namreč ne sprejme uradnega pojasnila podjetja, češ da je gromozansko luknjo povzročila napaka v računalniškem algoritmu, ki trguje na borzi. Režiserka oddaje Patty (Julia Roberts) mora z ekipo, nevajeno novinarskega dela, raziskati, kaj se je pravzaprav zgodilo z dozdevno najbolj varno naložbo na Wall Streetu.
Film deluje kot triler in dejansko pritegne pozornost gledalca: medtem ko Kyle obvladuje studio, policija pripravlja načrt rešitve ugrabljencev, Patty pa s pomočjo sodelavcev vse sile upre v raziskovanje Ibisa, ki dejansko pokaže na nečedno ozadje njegovega poslovanja. A obenem poskuša režiserka povedati nekaj pomenljivega in angažiranega o ustroju finančnega kapitala – v tem aspektu pa je manj uspešna.
V Denarnih igrah je še najbolj zanimivo to, da se običajne vloge ugrabitvene situacije zamenjajo. Gledalec se namreč identificira s storilcem, Kylom, medtem ko je Lee – vsaj dokler se tudi sam ne solidarizira s storilcem – prikazan kot neotesan, objesten zvezdnik. Ko policija najde nosečo Kylovo dekle, jo prosi, naj se pogovori z njim, a dekle preseneti z jezljivim napadom in žaljenjem svojega fanta. Podobno se sfiži Leejeva humanistična zamisel, da bi Kylov položaj in ugrabitveno sceno pomagali razrešiti s tem, bi ljudje po vsem svetu, ki spremljajo dogajanje v studiu, masovno začeli kupovati Ibisove delnice in s tem zakrpali luknjo podjetja. Pričakovano pa Pattyina ekipa na neki točki najde svoje poslanstvo v tem, da pride zlomu Ibisa do dna; torej odigra vlogo pravih raziskovalnih novinarjev.
Tveganje stane
Vrhunec dramatičnosti napoči v zaključnem delu filma, ko se Kyle in Lee soočita s šefom Ibisa Waltom Cambyjem (Dominic West), vse skupaj pa spremlja do zob oborožena policija in njeni specialci ter seveda TV kamere. Patty s pomočjo sodelavcev odkrije, da je izgubo povzročil sam šef Ibisa, saj je delničarski denar porabil za nakup nekega premogovnika v Južni Afriki, a se mu posel ni izšel po načrtih.
Prizor je zanimiv, saj Camby prepričljivo odgovarja na Kylove in Leejeve očitke – napravil ni namreč nič nezakonitega, ljudje, ki vlagajo na borzo se o tveganjih ne sprašujejo, dokler služijo, ko pa začno izgubljati, iščejo krivca. Sporočilo je naposled to, da če je finančni kapitalizem goljufija, je uzakonjena goljufija, ljudje pa jo sprejemajo le, dokler sami profitirajo od nje.
Problem čisto gledljivega filma je v tem, da vsaj delno deluje kor moralka, ki se prehitro zadovolji z očrnitvijo enega storilca, premalo pa poudari prav sistemsko anomalijo delovanja finančnega kapitala. Čeprav režiserka uspešno stopnjuje napetost, pa delno tragični konec izzveni v prazno: za triler ima razrešitev uganke padca delnic premalo zanimiv ali dramatičen obrat, prav tako film ne prepriča kot poskus angažiranega realističnega prikaza delovanja ekonomskega ali medijskega sistema. Če zapišemo, da filmu spodleti, potem zato, ker ne ustreže lastnim ambicijam, da bi podal relevanten komentar ali kritiko finančnega kapitala.
Finančna kriza leta 2008 je še vedno priljubljen predmet tako dokumentarnih kot fikcijskih filmov. Oliver Stone je že v osemdesetih s filmom Wall Street nakazal na kriminalno podstat delovanja borze, to pa pred nekaj leti nadgradil še z nadaljevanjem, kjer je bila stava ta, da se je že tako sporni sistem le še bolj povampiril. Letošnji kandidat za oskarja Velika poteza nas prepričuje, da se je dalo zlom nepremičninskega trga, ki mu je sledila kriza, predvideti in da krivda leži v popolni netransparentnosti in nenadzorovanosti delovanja finančnih institucij.
Tudi film brez vizije
Verjetno se ne gre čuditi, da poskuša Hollywood ponuditi interpretacijo finančne krize leta 2008 predvsem v luči dejstva, da so ceno zloma plačali navadni Američani. Denarne igre poskušajo osvetliti ozadje borznega poslovanja, ki s svojimi zapletenimi operacijami, ki se odvijajo v stotinkah sekunde, za navadne smrtnike ostajajo čista znanstvena fantastika. In če lahko rečemo, da omenjeni filmi dokaj prepričljivo pojasnijo zlom ali solidno ilustrirajo delovanje finančnega sistema, je v njih po drugi strani očitna neka politična zmeda. Največ kar nam ponudijo je mantra o nujnosti nadzora finančnega kapitala, pa še ta v luči utrditve položaja finančnih institucij po zlomu izzveni neprepričljivo. Vsi ti filmi računajo na jezo množic, obenem pa kot filmski produkti dokazujejo, da si niti v fikciji ne znamo zamisliti politične alternative.
