Tiskane izdaje
Včasih naključje nov kulturni proizvod oskrbi z ustreznim kontekstom. To velja za film Selma o Martinu Luthru Kingu in borbi za pravice temnopoltih v ZDA, ki je pred ameriško občinstvo prišel prav v času demonstracij proti policijskemu nasilju do temnopoltih Američanov in v času ponovne debate o položaju Afroameričanov.
Film režiserke Ave DuVernay gledalca precej zadene že s prikazom tega, kako živ je bil rasizem v ZDA pred petdesetimi leti, še posebej na jugu te države. Govorimo o času segregacije, ločevanja na belske in črnske lokale, na hierarhijo sedežev v javnih prevoznih sredstvih ipd. Črnsko prebivalstvo je imelo formalno pravico do glasovanja, a so jim z raznimi birokratskimi ovirami preprečevali, da bi se registrirali kot volilci.
Selma govori prav o boju za volilno pravico. Martin Luther King (odlični David Oyelowo) je v tem času, torej leta 1965, že profilirana politična osebnost – film se začne, ko mu Nobelova žirija podeli nagrado za mir. S predsednikom Lyndonom B. Johnsonom se pogaja o novi zakonodaji, ki bi temnopoltemu prebivalstvu prinesla možnost soodločanja.
Strategija
Predsednik taktizira, z Lutherjem se načeloma strinja, a meni, da politična situacija še ni zrela za ta korak. King, ki se zaveda, da za tovrstni zakonski akt politična klima nikoli ne bo prava, se borbe loti strateško. V mestecu Selma v Alabami, ki ji načeluje izredno konservativni guverner George Wallace ob podpori rasističnega šerifa, organizira enega od številnih pohodov, na katerih temnopolti državljani terjajo svoje pravice. Ideja je s povsem mirnim demonstriranjem izzvati prekomerno nasilje lokalnih oblasti in pospešiti politični proces na zvezni ravni. Tako se tudi zgodi.
Ko skupina protestnikov prečka most čez reko Alabama, jih na sosednjem bregu pričaka oborožena konjenica in do zob oborožene policijske enote. Protestniki nočejo zapustiti mostu, policisti in konjenica pa jih brutalno napadejo. Dogodek se v ameriško zgodovino vpiše kot »krvava nedelja«, posnetki policistov na konjih, ki pretepajo temnopolte ljudi in jih škropijo s solzilcem, pa obkrožijo ves svet.
Predsednik poskuša brzdati Kinga, a ta je odločen, da izpelje svoj projekt do konca, tj. pohod od Selme do Montgomeryja, glavnega mesta Alabame. Naslednji poskus pohoda, na katerega King povabi belske somišljenike in predstavnike cerkva, tvori najbolj enigmatični del filma. Ko namreč množica z Luthrom na čelu vnovič poskuša prečkati most, se oborožene sile umaknejo. A Luther noče naprej.
Zakaj ne, ostaja nejasno – film sugerira, da je King v dozdevno miroljubni gesti policistov zavohal past. Za tem dobijo dovoljenje sodišča za pohod do Montgomeryja, predsednik pa naposled napove spremembo volilne zakonodaje. Film se konča z Luthrovim govorom v prestolnici Alabame. V zaključnih prizorih nas režiserka Ava DuVernay opremi z zapisi o usodi vseh ključnih temnopoltih akterjev v filmu – poanta je, da je Kingova borba vendarle črnske politike pripeljala na politične položaje in v policijske vrste.
A prav aktualni veliki protesti v ZDA, ki so se začeli po tem, ko je lani poleti policist v Fergusonu ubil neoboroženega temnopoltega Michaela Browna, kažejo, da film o ameriškem rasizmu in položaju temnopoltih prihaja v zelo primernem trenutku. Politična korektnost, ki naj bi zagotovila enakopravne možnosti zaposlitve in napredovanje po družbeni lestvici, očitno ni prinesla želenih rezultatov.
Hollywoodski rasizem
Ustvarjalci filma, h kateremu je s produkcijskimi sredstvi priskočila na pomoč tudi slavna TV voditeljica Oprah Winfrey (v filmu odigra manjšo vlogo Annie Lee Cooper), vztrajajoče zatiranje in prikrit rasizem vidijo tudi v sami filmski industriji. V hollywoodski politiki snemanja filmov prepoznavajo vzorce, kjer temnopolti junaki v najboljšem primeru le spremljajo in prikimavajo glavnemu belskemu heroju, prav tako politika podeljevanja oskarjev kaže na izrazito naklonjenost belskim filmskim ustvarjalcem.
Izvolitev Baracka Obame za ameriškega predsednika tako ni odpravila tlečih konfliktov v srcu ameriške družbe, čeprav ustvarjalci filma Selma vendarle opažajo, da po njegovi izvolitvi producenti raje posegajo po črnskih temah in glavnih igralcih v nekaterih filmih: Dvanajst let suženj, Lincoln, The Butler idr. Med tovrstne emancipatorne filmske projekte prav tako sodi Tarantinov Django brez okovov.
Selma poleg politične agende, ki subtilno komunicira s sodobnostjo, učinkovito portretira Martina Luthra Kinga, njegovo načelnost, prepleteno s politično pretkanostjo in vizionarstvom, pa tudi zagate v zakonskem življenju. V filmu se King na neki točki vpraša: »Kaj nam pomaga priborjena svoboda, da sedimo v lokalih, če ne moremo plačati računa?« Ameriški politik je namreč pred svojo smrtjo rasno vprašanje povezal z vprašanjem revščine in pomanjkanja: beli rasist ga je leta 1968 ustrelil na balkonu motela, ko je prišel podpret stavko črnih in belih delavcev.
Petdeset let kasneje je očitno, da je politična korektnost v javnem prostoru počistila z odkritim rasističnim govorom (kar je pomembna civilizacijska zmaga), medtem pa realne okoliščine, tj. družbeni in socialni položaj večine temnopoltih ostaja zelo podoben tistemu izpred pol stoletja.
Martin Luther King je danes sprejet v ameriško nacionalno mitologijo kot ena njenih ključnih figur. Film pa nas sooči z neprijetnim vprašanjem: kaj vse je moralo biti izbrisano, da je lahko postal ikona? Vsi poznamo legendarne besede iz njegovega govora v Washingtonu: »I have a dream…« – »Imam sanje…«, a nihče več ne ve, kaj je sanjal. Pozabili smo prav na Kingovo politično in socialno radikalnost.
