Tiskane izdaje
Eden vodilnih nemških režiserjev mlajše generacije Christian Petzold je v novem filmu svoji dolgoletni muzi Nini Hoss naložil težko breme. Dialektika sveta in vrednot v času razdeljene Nemčije se namreč spopade kar znotraj sicer močne protagonistke, naslovne junakinje Barbare.
Če je z oskarjem nagrajeni nemški film Življenje drugih (Das Leben der Anderen, 2007) vsesplošno paranojo v času hladne vojne voajeristično prikazoval v klavstrofobičnih stanovanjih in podstrešnih kabinetih, preurejenih v improvizirane prisluškovalne studie, Petzold, nasprotno, Barbaro postavi v prostrano, prepišno pokrajino nekje ob Baltiku. A klavstrofobičnost ostaja. Prežema vse njeno bitje in se kaže na njenem obličju.
Barbara, lepa zdravnica, je iz vzhodnoberlinske prestižne zdravstvene ustanove premeščena v majhno, skromno bolnišnico na periferiji. To je njena kazen, ker je oblasti prosila za izhod iz Nemške demokratične republike, kar naj bi v času, ko je NDR pestilo pomanjkanje zdravnikov, v resnici doletelo številne »nehvaležneže«, ki so z brezplačno pridobljeno izobrazbo hoteli pobegniti iz države.
S tem si Barbara nakoplje tudi stalni nadzor Stasija, vendar svojega načrta ne opusti. V želji ostati čim bolj neopazna se nezaupljiva in distancirana Barbara noče vklopiti v novo okolje in se izogiba pretiranim stikom z novim šefom, zdravnikom Andréjem (Ronald Zehrfeld), ki pa je, kot se izkaže, v podobni nemilosti, kot je sama, saj nosi breme poklicnega spodrsljaja in je primoran sodelovati s Stasijem.
Mlada zdravnica se drži zase in profesionalno opravlja svoje delo kot pediatrinja, pri čemer njeno brezizrazno lice prešine mehkoba le ob stiku z malimi pacienti, posebej ko v bolnišnico sprejmejo najstniško Stello, nosečo prebežnico iz mladinskega prevzgojnega doma, s katero se iskreno povežeta.
Po službi se vrača v pusto stanovanje in iz dneva v dan trpi rutinska zasliševanja, obtoževanja, zasledovanja ter celo invazivne telesne preglede. Zdi se, da živi le za redka skrivna srečanja s premožnim ljubimcem z zahoda, s katerim snujeta njen pobeg, on pa ji medtem na skrivno mesto pošilja denar in razne zahodnjaške priboljške - predvsem cigarete. Toda medsebojne naklonjenosti, čeprav skrite za jeklenim videzom, z nadrejenim Andréjem ne moreta dolgo tajiti.
Zgodbo, katere prizori se z nemško temeljitostjo odvijajo počasi, sicer popestri nekaj nenadnih scenarističnih zasukov, a po sprejetju, da ju z Andréjem združuje sočutje in altruizem, postane predvidljiv konec neizbežen.
Čeprav se pojavi navidezna dilema. Na eni strani jo čaka prijeten, čustveno topel kolega, s katerim si deli poklicno predanost in morda še kaj več. Na drugi pa moški, ki ji lahko zagotovi svobodo in varnost. Objektiven pogled, ki sicer ne pušča dvomov - na eni strani totalitarni teror, na drugi izobilje, napredek in brezskrbnost -, razjeda moralno vprašanje načelne Barbare. Bi se za lastno blagostanje odrekla poklicni zavezanosti pomagati pomoči potrebnim?
Film bi lahko ob povedanem hitro izzvenel kot romantična drama z nekaj moralnimi dilemami, transcendirana z umestitvijo v zgodovinski kontekst, ki jo apriori otežuje. A Barbara je več kot to. Nini Hoss, ki jo režiser Petzold postavi v nekakšne vetrovne vice, je uspelo personificirati hladno vojno. Emocionalno rezervirana Hossova premišljeno dozira vse nianse sivine prostora in časa. In ponotranja atmosfero, ki jo Petzold ustvarja z enoličnim tekom filma skozi pusto scenografijo in neprijazno pokrajino z morjem kot nosilcem upanja.
