Ocenjujemo: Michael Kohlhaas

Predstava Michael Kohlhaas se zdi na prvi pogled uvod v poletne prireditve ali celo popestritev ptujskega turističnega utripa. Slikovita kulisa dvorišča ptujskega gradu, veristični kostumi in seveda ustrezna dramska predloga Heinricha von Kleista s tradicionalno naracijo in figuracijo ustvarjajo vtis revitalizacije kulturnega spomenika, ki v poletnih mesecih potrebuje dodatne vsebine.

Vtis ni povsem napačen, vse navedene karakteristike potrjujejo značaj epskega historičnega kostumskega projekta, vendar to ni zgolj formalistična poustvaritev teksta, ki se prilega zgodovinskemu ambientu, ne nazadnje imamo opraviti z Nikolo Zavišićem, ki je kot režiser in avtor dramatizacije do zdaj že nekajkrat dokazal, da je dovolj suveren v obeh vlogah.

Ne gre za radikalne transformacije, režija in priredba besedila vedno ostajata v okvirih zgoščenosti dogajanja, stopnjevanja dramatičnosti, vzpostavljanja polja napetosti in poantiranja ključnih premis, ob tem je za Zavišića značilna tudi svojstvena, skoraj anahronistična poetičnost, ki morda mestoma celo prestopa za slovensko zadržanost sprejemljivo mero emocij.

Pri Michaelu Kohlhaasu je tovrstna »razčustvovanost« še potencirana z animacijo, ki mestoma postavlja odnos med osrednjima protagonistoma v skoraj sentimentalen kontekst, vendar v sprejemljivih mejah. Zato pa se animacija (Marko Obrenović in Darko Subotin) izkaže za pomemben in učinkovit element formiranja optične pokrajine in drugačne odrske perspektive, kar daje predstavi večdimenzionalno komponento, ki presega princip finestra aperta in je protiutež izrabi realnega miljeja, vključno s kratkim dramskim prizorom z integracijo grajskih arkad.

Samo dva igralca imata privilegij, da odigrata zgolj eno vlogo, vsi ostali so prisiljeni v dirko spreminjanja kostumov, identitet in značajev, ki se lahko med seboj diametralno razlikujejo. Pri tem vsi niso prav prepričljivi, posamezni liki ostajajo na ravni suhe korektnosti, nekateri tudi pod njo, vsekakor pa sta dovolj sugestivna Nenad Nešo Tokalić v naslovni vlogi, ki plastično interpretira postopno transformacijo slehernika iz uglednega meščana v družbenega odpadnika, ter Vesna Vončina kot njegova žena.

Sicer pa von Kleistova drama funkcionira tudi kot povsem sodobna analiza konfrontacije posameznika s centri moči. V dvesto in več letih se na tem področju ni veliko spremenilo, še vedno se človek sooča z nemočjo pri zlorabah in samovoljo, pogosto celo v povsem nepotrebnih kapricah posameznih vplivnih ljudi, kjer mreža navez onemogoča zadoščenje pri storjeni krivici.

Michael Kohlhaas simbolizira na videz minoren dogodek, ki eskalira v iracionalno reakcijo z nepredvidljivo usodnimi posledicami, kar se zdi osnovno sporočilo drame, ki je danes še kako aktualno. Zavišić z ekipo dokazuje, da je mogoče takšno stanje duha ne samo ustrezno, temveč celo bolj učinkovito predstaviti s klasičnim mainstream ali celo »konformističnim« pristopom kot pa s forsiranjem sesuvanja uprizoritvenih konvencij zgolj zaradi modne poze.