Tiskane izdaje
Pred Cannesom, Berlin(ale)om, Bafto in Oskarji 2012 je dobro prisluhniti filmu, ki sta ga Ameriško nacionalno združenje filmskih kritikov in Evropska filmska akademija pred kratkim razglasila za najboljši (evropski) film leta 2011.
Številni filmski opisovalci se ustavijo na točki, ko Trierjevo Melanholijo vidijo kot film katastrofe, film o koncu sveta, izpostavljajo njegovo apokaliptično, amargeddonsko plat in preskočijo celostno umetniško podobo, zato je prav nekaj besed nameniti njegovi zvočni plati. Prav slednja se nam namreč lahko razkrije pod plaščem filmske pripovedi oziroma linearnega zgodbopisa – torej še nekaj več od poroke, depresije, hitrega seksa na travniku in dejstva, da nas bo enkrat vse odpihnilo v veliki Nič. Obstaja sicer tudi duševno stanje, imenovano melanholija, nekakšna oblika potrtosti, mračnega razpoloženja, depresije in malodušnosti – a naj to ne bo končni odgovor.
Ne smemo pozabiti, da je film Melanholija že nastal: leta 2008 je režiser Lav [Lavrente Indico] Diaz na Beneškem filmskem festivalu zanj celo prejel nagrado. Ta skoraj osemurna (!) filmska »terapija« je prestavljala in preizkušala meje vzdržljivosti vsakega cineasta.
Podpisnika za filmsko glasbo Trierjeve Melanholije pravzaprav ni. Film je srečanje več glasbenih referenc, ki se največkrat pojavljajo kot zvočne dopolnitve, ambientalne rešitve, skladbe, napevi, popevke priložnosti – tako na primer slišimo Aznavourjevo She, pri kateri ne moremo spregledati poante besedila (… she may be the face I can't forget, a trace of pleasure or regret …), prav tako deluje Fly Me to the Moon z izvirnim naslovom In Other Words, katere avtor glasbe je Bart Howard.
Razumemo lahko, da se je Trier o nekaterih skladbah odločal na podlagi besedila, saj v slednji Sinatra izjavi … let me play among the stars, let me see what spring is like on Jupiter and Mars …
Prav težavo s planeti, asteroidi in
z vesoljem namreč filmska zgodba izpostavi. Melancholia je asteroid z zaporedno številko 5708, odkrili so ga 12. oktobra leta 1977. Torej obstaja. Med drugim slišimo tudi skladbo Aura Lee, morda najbolj melanholično med vsemi – znana je predvsem njena poznejša »reinkarnacija« v pesem Love Me Tender nesmrtnega Elvisa Presleyja. Vrh glasbene ledene gore tega filma je zagotovo drugje – Lars von Trier se je za nepopevkarsko maniro odločil kakor Kubrick pri Odiseji: uho je usmeril v glasbeno zgodovino in izbral najboljšo mogočo varianto – Richarda Wagnerja.
Filmski uvod, nekakšna predigra, uvertura, preglednik in hkrati predfilm, je Trier oblikoval z idejo uverture k Wagnerjevi operi Tristan in Izolda. Filmski skladatelji zgodnjega filma in določenih kompozicijskih šol še danes uporabljajo njegovo tehniko vodilnega motiva (nem. Leitmotiv), pri kateri je pomembno, da ima vsaka stvar, naj bo oseba ali predmet, svoj glasbeni motiv. Trier ta motiv povzame kot (otvoritveni) motiv Tristana kot asteroida, natančneje, tako imenovani Tristanov akord, velike uganke številnih muzikoloških razprav, harmonsko posebnost Wagnerjeve glasbene ideologije, tedaj pod vplivom Schopenhauerjevih filozofskih misli in njegove knjige Svet kot volja in predstava.
Trier nam prav s tem večkrat glasbeno citiranim delom (odlomkom) ponuja možnost različnih interpretacij in drugačnih pogledov na Melanholijo. Obstaja namreč temeljni, prirojeni konflikt med ljubeznijo in sovraštvom, ki je v bistvu konflikt med gonoma življenja in smrti, oba pa krepijo srečna in nesrečna doživetja. Iz tega izhajajoč občutek je večna in nerešena dilema mišljenja, ki se v (filmski) glasbi vedno lahko prepiše iz napetosti stvari, stanja in emotivnosti v napetost melodije, glasbene fraze in nerešene harmonije. Njena (glasbena) navidezna razrešitev ni v potešitvi, temveč v preigravanju napetosti, dokler ne poči. Gre za strast, nestrpnost, pričakovanje in hrepenenje.
Pustimo ob stani zvezdo Antares, pustimo konja Abrahama pa
v zrak spuščene balone in reference na velike slikarje, naj ostaneta Tristan in Izolda iščoči par ljubezni, nemogoča razrešitev magičnega napoja, v katerega Wagner vgradi vprašanje, kaj je umetnost. Njegov odgovor, da je umetnost ženska, ta pa skrivnost, v Trierjevi Melanholiji naredi korak naprej – ko Justine (Kirsten Dunst) iz palic oziroma vej zgradi »čarobno votlino«, je Wagnerjeva ideja Tristanove uganke rešena.
Justine kot Izolda prepozna edino mogočo rešitev v sprejetju, v miru in predanosti, brez histerije in depresije, brez vprašanj. Tako dobi glasba, rojena davnega leta 1859, filmski epilog. V nenehnem dialogu med človekom kot Zemljo in asteroidom je nastal usodni trenutek spojitve. Za uspešne (usodne) spojitve je značilno, da je vedno rezultat neka nova vsebina.
Mitja Reichenberg, skladatelj, pedagog, teoretik filmske glasbe
