Tiskane izdaje
Filmi, ki tematizirajo gore in alpinistične vzpone, so pri nas že tradicionalno priljubljeni. Pred dobrimi dvajsetimi leti je slavil film Živi, slovenska nacionalka pa je zaznala dobro gledanost vseh filmov z alpinistično motiviko.
Svetla usoda se nasmiha tudi najnovejšemu hollywoodskemu izdelku Everest, ki obravnava tragične dogodke vzpona na najvišji vrh na svetu leta 1996 in je ob vstopu v slovenske kinematografe privabil skoraj deset tisoč ljudi.
Zdi se, da imajo mogočne gore in svet alpinizma veliko skupnega s filmsko naracijo: junaki so postavljeni pred zahteven ali skoraj nemogoč cilj (vzpon na vrh), ki ga morajo doseči v izbranem časovnem okviru, saj je spremenljivo vreme lahko hitro usodno in smrtonosno. Če gre za najvišji vrh na svetu, kot je Everest, je suspenz toliko večji.
Pot do cilja je namreč tu še dodatno tvegana, na nadobudne alpiniste prežijo številne nevarnosti: redek zrak na višini otežuje dihanje, vzpon zahteva dobro fizično pripravljenost, prav tako je vsaka ekspedicija odvisna od vsakokratnega vremena – temperatura se lahko spusti do minus štirideset stopinj Celzija.
Pasti Everesta
Tudi film Everest režiserja Baltasarja Kormákurja poskuša graditi na naravnih predispozicijah težaškega vzpona. Natančneje spremljamo dve odpravi, ki se spomladi leta 1996 podata na goro. V središču pozornosti sta vodji obeh odprav, Scott Fisher (Jake Gyllenhaal) in Rob Hall (Jason Clarke), oba člana privatnih agencij, ki organizirajo komercialne pohode.
Zgodba je posneta po resničnih dogodkih in junakih. Obe skupini štejeta okoli dvajset ljudi. Režiser nam približa nekaj članov odprave – poleg omenjenih vodij še Becka Weathersa (Josh Brolin), ki v alpinizmu najde predvsem zdravilo za svojo depresijo, poštarja Douga Hansenecka (John Hawke), ki ima za sabo že en neuspešen naskok na Everest in je tokrat toliko bolj odločen, da ga osvoji, in novinarja Jona Krakauerja (Michael Kelly), ki mora napisati članek o odpravi.
Zaplete se, ko vodji odprav spoznata, da se je kar 34 ljudi odločilo istega dne (10. maja 1996) naskočiti vrh Everesta. Zato se dogovorita, da bosta združila moči, da bi lažje uresničila želje svojih klientov.
A seveda ne gre tako gladko, kot sta si zamislila. Zaplete se zaradi tehničnih preprek, ki upočasnijo ekspedicijo – na nekem predelu morajo napeljati vrvi –, poleg tega številne pohodnike zaustavlja fizična izčrpanost. Zaradi vseh teh zagat se čas osvajanja gore podaljša. Ko člani ekspedicije prispejo na vrh in s tem uresničijo življenjske sanje, se na obzorju že kaže katastrofa. Ekipama namreč zmanjka časa, da bi v miru sestopili z vršaca.
Alpiniste med spustom zajame snežni vihar in metež, nekaj plezalcev omaga (Beck), nekaj jih umre (Doug), večini začne zmanjkovati kisika. Hall, ki poskuša rešiti, kogar se rešiti da, naposled ostane sam, ujet pod vrhom gore. Tam komajda preživi noč, reševalna akcija naslednjega dne pa zaradi vnovičnega neurja odpade.
Srhljivi dogodki na gori se prepletajo s scenami v baznem taboru, kjer lahko le nemočno spremljajo katastrofo spusta. Telefonski pogovori med Hallom in njegovo nosečo ženo Jan, ki jih v trenutkih največje kataklizme omogočijo v baznem taboru, so tu predvsem v funkciji večanja emocionalne napetosti.
Motivi junaštva in sebičnosti
Kot je značilno za filme o alpinizmu, je tudi v Everestu v ospredju motiv požrtvovalnosti, heroizma, človeškega premagovanja svojih in naravnih omejitev, predvsem pa pripravljenost žrtvovati življenje za svojo veliko alpinistično stvar. Ali, kot se izrazi Doug, ko nekega večera pred velikim podvigom debatirajo o motivih za vzpon, bi bil zločin ne osvojiti vrha. Obenem je jasno, da prav ta sla po dosegi nemogočega cilja, ki bi jo marsikdo lahko zamenjal za egoizem ali sebičnost, naposled Halla, ki poskuša pomagati Dougu, pahne v smrt.
Everest obenem omogoča, da se pokažejo resnično herojski junaki na eni strani (Hall) in izstopijo strahopetci, kot je novinar Krakauer. (Resnični protagonist se je nad upodobitvijo sebe v filmu že pritožil.) V filmu je nemogoče spregledati tudi kritiko komercializacije vzponov na Everest, ki je prispevala k tragediji (v filmu izvemo, da je takšen podvig pred dvajsetimi leti stal 65.000 dolarjev).
Gora brez razgleda
Pravzaprav je zanimivo, kako slabo film izkoristi skoraj naravne danosti, ki jih ponuja žanr alpinističnega filma. Na začetku nam predstavi kopico junakov in situacij, ki jim kasneje v času naravne katastrofe ne more več slediti, tako da gledalec izgublja nit in točko identifikacije. Tako v času nevihte skoraj zapusti Fisherja, veliko prostora pa nameni sentimentalnemu poslavljanju Halla od žene. Vmes tudi nakaže, da je spor med šerpami pripeljal do pomanjkljive zaloge kisikovih jeklenk, a tega potencialno kriminalnega zapleta potem ne razreši.
Ključni manko filma je nemara v tem, da ne izkoristi veličastne scenografije okolja Everesta. Boljša izraba kamere za portret glavne protagonistke filma – same gore – bi lahko gledalcu, ki ne goji posebne naklonjenosti do hribolazenja, utemeljila, zakaj je toliko ljudi pripravljenih tvegati življenje, da bi osvojili ta gorski vrh.
Gorniški film in festival
Ob pretežno hollywoodski produkciji gorskih spektaklov obstaja dinamična in živahna produkcija gorniškega filma. Pri njem gre pretežno za dokumentarne filme ali portrete bodisi slavnih plezalcev ali impresivnih vzponov ter vršacev. V Sloveniji bo festival gorniškega filma prihodnje leto praznoval deseto obletnico obstoja. Trenutno svoj film Osem krogov in pol, povezan z izzivi alpinizma, snema Gregor Kresal. Režiser, ki se je uril tudi pri Davidu Lynchu, je sicer znan kot avtor filma Sfinga, v katerem je v glavni vlogi naš gorski velikan Triglav.
