Tiskane izdaje
Leta 2010 je prišla v kino mladinska komedija režiserja Mihe Hočevarja Gremo mi po svoje. To je bil njegov četrti celovečerec in drugi mladinski film. Zgodba je na prvi pogled imela vse, kar naj bi imela potencialna mladinska uspešnica.
Ta »vse« sta bila dobra najstniška zasedba v vlogah tabornikov ter zvezdniški Jurij Zrnec v vlogi njihovega taborovodje. Mikrokozmos filma je postal počitniški tabor pod fotogeničnimi alpskimi vršaci. Potem je bil tu ravno pravšnji sleng, ki ga še zmore prenesti slovenski filmski gledalec, ko posluša svoje filme. Nekaj duhovitih prizorov, najstniško uporništvo, ljubezenske dogodivščine in song, ki gre hitro v ušesa.
Kritiki smo očitali filmu zgodbo, v kateri se nič zares ne zgodi, preveč likov, ki so si zelo podobni, in pomanjkanje iniciacijske poante, sicer še kar smiselne prijateljice dobrih mladinskih filmov. A to, kar je zmotilo kritike, ni niti malo motilo gledalcev. Gremo mi po svoje je do danes najbolj gledan slovenski film v kinu po letu 1991, najbrž pa tudi v zgodovini slovenske kinematografije. To se utegne kmalu spremeniti.
Vsi smo taborniki
Prejšnjo sredo je namreč kinematografska uspešnica Pr'hostar režiserja Jureta Marčetiča prišla do 200.615 gledalcev. To je dosegla v 22. tednu predvajanja, tabornikom pa je ta podvig uspel že v 17. tednu. Do Hočevarjevega filma Pr'hostar manjka še natanko osem tisoč gledalcev, kar bo glede na to, da si je film zadnji teden ogledalo le še 250 gledalcev, precej težka misija. Ne pa tudi misija nemogoče, saj ekipa vlaga zelo veliko energije v privabljanje gledalcev. V ponedeljek bo Pr'hostar dan, ko bo vstopnica za ogled filma stala le en evro.
Hočevarjeve ciljne publike »za nazaj« ni bilo težko detektirati. Po podatkih Zveze tabornikov Slovenije je več kot 20 odstotkov prebivalcev Slovenije v mladosti nabiralo izkušnje prav pri tabornikih, tako da Hočevar s filmom, pa pozneje tudi njegovim drugim delom, ki ga je videlo še vedno impozantnih 128.270 gledalcev, ni pritegnil le današnje taborniške mularije, ampak tudi generacijo njihovih staršev in starih staršev. Skratka, vse družine.
Če k temu dodamo dejstvo, da je to bil po dolgem času pri nas večinoma vedno dobro sprejet mladinski film, žanrsko pa ravno tako priljubljena komedija, je Hočevarju očitno uspelo zmesti prave sestavine.
Koga pa je nagovoril v besedišču in humorju obešenjaški in politično nekorekten Pr'hostar, postavljen na gorenjsko podeželje, v propadajoč hotel, v katerem merijo moči izkoriščevalski direktor, potencialni novi lastnik hotela in uporniško osebje? Pa tudi film, ki je nastal zunaj sistemsko podprte slovenske kinematografije? Odgovor še zdaleč ni enostaven.
O Pr'hostar vemo, da izhaja iz spletne serije, ki je pred petimi leti najprej postala slovenski youtube fenomen. Prvo epizodo, objavljeno maja 2012 in napovedano z »Za devetimi gorami in tremi cipresami leži majhna vasica, lepa kot prasica, in v njej hotel, kjer ostri so jeziki in prepovedani dotiki«, je doslej kliknilo več kot 1.242.660 gledalcev. Prav tako ni zanemarljivo, da je bil del ustvarjalne ekipe znan širši javnosti po spletnih gegih in skečih v televizijskih oddajah.
Ti dve okolji sta filmu gotovo zagotovili gledalski potencial, podobno, kot ga je Gremo mi po svoje številen taborniški bazen. A kljub temu to ne more biti samo po sebi dovolj, kot tudi ni bilo pri Gremo mi po svoje. Edino, kar je vsaj malo oprijemljivo, je, da je mentaliteta Pr'hostar, izvirna mešanica obešenjaške zabave, resničnostnih šovov in precej neposredne, tudi vulgarne kritike družbenih problemov, nagovorila v družbi bolj kot ne anonimno množico, ki je le v manjšem delu redna obiskovalka kina. Kaj so njene značilnosti, bi bil gotovo zelo dober izziv za kakšno sociološko analizo.
Na jug po svoje k hostar
Na lestvici desetih najbolj gledanih filmov v slovenskih kinih po osamosvojitvi, na kateri že skoraj dvajset let kraljuje Titanik Jamesa Camerona, je Pr'hostar izrinil z desetega mesta Jurski park (1993) Stevena Spielberga, ki ga je videlo 167.728 gledalcev. Med slovenskimi filmi, upoštevajoč tudi slovenske manjšinske koprodukcije in slovenskega režiserja, ki deluje v tujini, Mitjo Okorna, pa z desetega na enajsto mesto prestavil Anžlovarjevo Babico gre na jug. Babica je bila prvi slovenski igrani celovečerni film v samostojni državi in z nekaj več kot šestdeset tisoč gledalci prva poosamosvojitvena uspešnica sploh. Rekord je držala šest let.
Če namreč za uspešen domači film razglasimo tistega, ki ga je videlo vsaj petdeset tisoč gledalcev, se slovenski film in gledalec med Babico gre na jug (1991) in Outsiderjem Andreja Košaka (1997) ter V leru Janeza Burgerja (1999) nista prav ljubila. Drži tudi, da smo takrat posneli zelo malo filmov. Malo boljše je bilo leta 2000 – Porno film Damjana Kozoleta in Nepopisan list Janeta Kavčiča sta presegla petdeset tisoč gledalcev, Jebiga!, prva uspešnica Mihe Hočevarja, je ostala tik pod to številko. Leto zatem sta prišli Zadnja večerja Vojka Anzeljca in Nikogaršnja zemlja Danisa Tanovića, sicer manjšinska slovenska koprodukcija, a z oskarjem za tujejezični film.
Leta 2003 je film Kajmak in marmelada Branka Đurića prepričal več kot 150.000 gledalcev, potem se štiri leta ni zgodilo nič. Leto 2007 je bilo leto Petelinjega zajtrka Marka Naberšnika, prvega poosamosvojitvenega filma, ki je pripeljal v kino več kot 180.000 gledalcev. Rekord je držal tri leta, do Gremo mi po svoje.
Prizor iz filma Gremo mi po svoje
Komedije in mladinski filmi
Večina med naštetimi filmi so komedije: med prvimi petimi najbolj gledanimi domačimi filmi v samostojni državi so tako kar štiri komedije pa tudi dva mladinska filma. Zelo podobno sliko kaže lestvica najbolj gledanih slovenskih filmov pred osamosvojitvijo: štiri komedije – To so gadi Jožeta Bevca, Vesna in Ne čakaj na maj Františka Čapa ter Ne joči, Peter Franceta Štiglica, in en mladinski film, Srečno, Kekec Jožeta Galeta. Pravzaprav kar vseh pet delno ustreza obema žanrskima oznakama.
Zunanjih podobnosti s tem še ni konec: pred osamosvojitvijo je med prvimi petimi uspešnicami dve posnel Čeh František Čap, nato enega bosanski igralec in režiser Branko Đurić in drugega v Zagrebu rojeni Luka Marčetič. In še: dva od petih filmov na obeh lestvicah je posnel isti režiser, tista pred letom 1991 Čap in tista po Miha Hočevar.
V zadnji petletki je šlo več kot petdeset tisoč gledalcev v kino, tudi da bi videli Gremo mi po svoje 2, Čefurje, raus! Gorana Vojnovića in Razrednega sovražnika Roka Bička. Vsi trije so iz leta 2013, enega najboljših poosamosvojitvenih let domače filmske proizvodnje. Ne smemo pozabiti še na režiserja Mitjo Okorna z njegovima poljskima filmoma Pisma sv. Nikolaju in Planet samskih.
Tistim, ki se jim zdi mera petdeset tisoč gledalcev za kino uspešnico prenizka, bo morda prišel prav svež podatek: letos najbolj nagrajevan hollywoodski film Dežela La La si je pri nas v enajstih tednih ogledalo »šele« nekaj več kot 43.000 gledalcev, dobitnika oskarja za najboljši film Mesečina pa v prvih dveh tednih le 2600, kar temu filmu napoveduje zelo slab obisk. Nasploh zelo redki tuji filmi, prikazani v slovenskih kinematografih, presežejo petdeset tisoč gledalcev.
Pravilo je, da pravil ni
Glede na razmerje med slovenskim gledalcem in slovenskim filmom je povedna tudi lestvica vseh najbolj gledanih filmov v slovenskih kinematografih po letu 1991. Ne glede na vse spremembe v načinu gledanja filmov, ki smo jim priča v zadnjih desetih letih in vplivajo na to, da obisk kinematografov pada, so na tej lestvici med prvimi desetimi filmi kar trije slovenski, med prvimi tridesetimi pa pet. Pri tem ni zanemarljivo, da je Gremo mi po svoje na tretjem mestu, pred njim pa le nedosegljiva Titanik (1998) in Avatar (2009) Jamesa Camerona, ki kraljujeta tudi na prvih dveh mestih najbolj gledanih filmov vseh časov na svetu, le da v obratnem vrstnem redu.
Titanik - največji ljubljenec slovenskih filmskih gledalcev.
Ne Gremo mi po svoje ne Pr'hostar se pač ne moreta kosati z velikim hollywoodskim magom. Vendar to velja tudi za vse druge filme, predvajane pri nas, ne le slovenske. Gotovo pa se lahko kosata z njim v kontekstu in obsegu domače kinematografije. Zlasti Miha Hočevar, ki ima med petimi najbolj gledanimi slovenskimi filmi dva, med dvajsetimi pa kar tri. Pred osamosvojitvijo je to delno uspelo le Františku Čapu, medtem ko se France Štiglic lahko pohvali s štirimi filmi na lestvici prvih petnajstih, a njegov najvišje uvrščeni, Ne joči, Peter (1964), je »šele« na četrtem mestu.
In kaj je nauk te zgodbe? Tudi največji in najbolje plačani čarovniki svetovnih filmskih uspešnic na vprašanje, kako ustvariti filmsko uspešnico, resnicoljubno odgovarjajo: »Edino pravilo je, da ni pravil.« In kdo bi to bolje vedel kot Hollywood, katerega zgodovina je polna dokazov, da recept za filmsko uspešnico ne obstaja. In pika.
Slovenska nova meja tega »pravila o nepravilu« bo očitno postal Pr'hostar ...
