Snežak, ki vas bo pustil hladne

Snežak, ki je izšel leta 2007, velja za enega najuspešnejših in najboljših kriminalnih romanov Joja Nesbøja. Zdaj je v slovenskih kinematografih na ogled njegova filmska adaptacija v precej veličastni igralski zasedbi in režiji Tomasa Alfredsona. Izvedba kriminalne uspešnice pa po drugi strani ni zares veličastna.

Michael Fassbender igra Harryja Hola, detektiva policije v Oslu, ki se, kadar pred seboj nima zanimivega primera, predaja pijači, verižno kadi in je v vseh pogledih samodestruktiven. Njegovo razmerje z galeristko Rakel (Charlotte Gainsbourg) in njenim sinom iz prejšnjega razmerja Olegom je – kot izvemo – propadlo prav zaradi Harryjeve samodestruktivnosti, a nekdanji par ostaja v prijateljskem stiku, prav tako Harry v Olegovem življenju še vedno predstavlja očetovsko figuro, četudi precej nezanesljivo. Rakelin novi partner, blag in razgledan zdravnik Matthias, je njej in otroku predan, prav tako je precej naklonjen Harryju.

Harryjevi alkoholični ekscesi se končajo, ko naleti na detektivski primer, ki vzbudi njegovo zanimanje in aktivira raziskovalno strast. Neka ženska iz Osla je na nenavaden način izginila iz svoje hiše, v njej pa samo pustila svojo hčer. Da je v njenem izginotju nekaj nadvse čudnega, priča snežak pred hišo izginule, ki je obrnjen proti hiši in za katerega nihče ne ve, kdo ga je naredil. Od zdaj bo podoba snežaka vedno uvertura v kakšen grozljiv prizor umorjene ženske. Harryjeva nova policijska partnerka Katrine Bratt (Rebecca Ferguson) ob izginotjih žensk odpre še star podoben primer, ki jo pripelje tudi do korporativnega mogotca in pomembno javno osebnost Arveja Støpa (J. K. Simmons) ter zdravnika Idarja Vetlesena (David Dencil). Izkaže se, da je Vetlesen, zdravnik za zdravljenje neplodnosti, povezan z vsemi izginulimi ženskami, ki jih poleg tega povezuje tudi to, da so poročene in imajo otroke. Harry tako dojame, da so tarče serijskega morilca promiskuitetne matere, ki so se – kot pokaže preiskava – izneverile možu in svoji materinski vlogi.

Da bo gonilo umorov morilčeva otroška travma, nam sicer nakaže že prvi in učinkovito posnet prizor v filmu, mučna scena disfunkcionalne družine, katere rezultat je srhljiv samomor matere, ki pred očmi nedoraslega sina.

Mračen kraj za mračen zločin

V filmu je še najboljša njegova vizualna podoba. Norveška pusta in neprijazna severna krajina, podobe Osla in Bergna lepo gradijo mračno ozračje zločinske zgodbe. A vse drugo – različne smeri preiskave, junaki, njihovi dialogi – ne prepriča. Skoki v času, ki se vrnejo k preiskavi detektiva Gerta Rafta, Katrininega očeta (Val Kilmer), ki se je ukvarjal s podobno sumljivim izginotjem ter pri tem sam umrl v sumljivih okoliščinah, so posneti zmedeno. Prav tako napredovanje zgodbe otežujejo stranske zgodbe (sumljiv odnos Stopa do žensk), ki naj bi sicer vodile v kompleksnost morilske uganke ter gledalcu ponudile več osumljencev in motivov nasilnih smrti. A jih ne. Zdi se celo, da bo nekdo, ki ni prebral romana, precej težko sledil zgodbi.

Če k temu prištejemo še dokaj klišejske dialoge (ko Harry pove Katrine, da njen oče ni napravil samomora, ta odvrne nekaj takšnega: »Vem, moj oče mi ne bi nikoli napravil tega.«), je jasno, da nas srhljiva zgodba ne more zares prevzeti in ostajamo hladni tudi ob najgrozljivejših prizorih zločina. Dialogi, ki jih še tako velika igralska imena, kot sta Gainsbourg in Fassbender, podajajo brez pravega prepričanja, osiromašijo film tam, kjer bi nam režiser lahko približal zgodbo in bi nam za malce bolj izdelane ali zanimivejše osebe postalo vsaj malo mar.

Zvestoba romanu

Filmu torej spodleti tam, kjer je romanu uspelo: Nesbø je kompleksno zgodbo zgradil z učinkovitimi dramaturškimi poudarki, dobro zgrajenimi suspenzi in pripovednimi loki, ki jim je bralec lahko sledil. Tudi junaki v romanu delujejo bolje – če ne zaradi drugega, potem zato, ker je v zgodbi vseskozi vzpostavljen suspenz in branje poteka v nenehni anticipaciji naslednjega grozodejstva.

Pri žanru kriminalke ali trilerja namreč nikoli ni pomembno preprosto to, kdo je zločinec, ampak predvsem, kateri ključi talentiranega in predanega detektiva vodijo do morilca, prav tako je pomembno, da je storilec vsaj toliko zanimiv kot preiskovalec, torej da je tudi njegov motiv za zločine prepričljiv, če že ne nenavaden. V Snežaku pa se – če naj potencialnim gledalcem filma prihranimo ime storilca – motiv zvede na psihologijo, utemeljeno na vulgarizirani psihoanalizi. Gonilo zločina naj bi bila travma, povezana z izgubo matere in odsotnostjo očeta. Ta psihologizacija deluje tako naivno, da ob njej lahko začutimo le razočaranje.

Za Snežaka torej lahko rečemo, da je eden tistih filmov, ki so se izneverili svoji romaneskni predlogi. A po drugi strani nam da film, ki vendarle zvesto sledi ključnim potezam romana, misliti, da je morda že v Nesbøjevem romanu za fascinantnim motivom zloveščega snežaka in spretnim ustvarjanjem napetosti, podobno trhla psihološka utemeljenost morilčevih vzgibov.