Tiskane izdaje
Tom Hiddleston je esenca britanskosti. Zmeraj vljuden, in kot je izdajal njegov hripav glas, tudi po večurnem odgovarjanju na vprašanja novinarjev voljan poiskati poglobljene odgovore. Seveda lahko črpa iz klasične izobrazbe iz angleške literature, a kot pričajo njegove vloge, je za njegovim nastopom še veliko več. Tudi pobalinska karizma in intelektualni šarm, ki sta ga ne nazadnje naredila idealnega negativca v Maščevalcih in zaradi katerih se vzpenja po lestvici kandidatov za novega Jamesa Bonda. To mu uspeva tudi z vlogami, kakršna je v seriji Nočni receptor.
Videli smo lahko tri različne napovednike za serijo, enega za britanski, drugega za ameriški in tretjega za azijski trg, pri čemer je videti, kot da gre za tri različne serije. Britanski izpostavlja spletke, skrivnosti, ameriški se že začne z eksplozijami in je poln akcije in nasilja, medtem ko je azijski počasen in skoraj zenovski. Kateri od njih je najbliže seriji?
To je zelo zanimivo. Mislim, da gre za razumevanje različnih trgov. Sam bi rekel, da Nočni receptor združi vse te lastnosti. Serija ima zelo dober tempo, akcija pelje zgodbo naprej in osupne. Ker je serija šesturna, si lahko privošči, da gledalce pritegne postopno s skrivnostmi in spletkami, pa tudi z glamurjem. In mislim, da tretji prikaz, ki ste ga omenili, meri tudi na to, da je serija zelo zapeljiva in vroča. Richard Roper, kot ga igra Hugh Laurie, pomeni neverjetno bogastvo in uglajenost, kar je navzven privlačno in zapeljivo, pod površjem pa se skriva veliko bolj temačen cilj.
Kako je sodelovati z režiserko Susanne Bier, ki je poznana po tem, da na platno pričara presunljiva čustva in razkriva sivino morale? Kako se to pozna pri njenem režiranju in kako se to razlikuje od britanskih ali ameriških režiserjev, s katerimi ste sodelovali?
Susanne je izjemna. Ima izredno natančen in pretanjen kompas za resnico v človeških vrednotah. Zelo stroga je pri tem, kar dovoli na kameri, in to je bil zame velik izziv, a me je hkrati tudi pomirjalo. Zelo močna oseba je in ima natančen pogled v čustveno, psihološko resnico. Vso zasedbo je nenehno spodbujala, naj se trudimo čim bolj približati psihološki natančnosti in kompleksnosti svojih junakov. Menim, da ima neverjetno sposobnost za te stvari in da ji je uspelo narediti vse zelo resnično, tako da nobena poteza ni videti površinska. In to zelo cenim.
Med igralci, ki so igrali le Carréjeve junake, so Richard Burton, Anthony Hopkins, Alec Guinness, Diane Keaton, Ralph Fiennes, Rachel Weisz, Phillip Seymour Hoffman in seveda Gary Oldman. Kako se počutite v tem »klubu«?
Ko ste naštevali ta imena, me je kar presunilo, nisem še pomislil na to. To je seznam mojih najljubših igralcev in imam srečo, da sem med njimi, prav neverjetno je biti v tem klubu.
Če se vrnemo k vašemu junaku Jonathanu Pinu. Na kateri del lestvice vohunov, med recimo Jasona Bourna na akcijski strani in Georgea Smileyja iz romana Kotlar, Krojač, Vojak, Vohun na analitični strani, bi ga postavili? Je bolj akcijski junak ali tisti, ki iz ozadja, iz majhnih namigov in temačnih zgodovin sestavi vso sliko?
O tem sem se veliko pogovarjal s Susanne Bier in prišla sva do treh osrednjih referenčnih likov, na katerih smo zgradili Pina. To so James Bond, Jason Bourne in Tom Ripley (o. p. junak romanov Patricie Highsmith in filma Nadarjeni gospod Ripley). Pine ni kot Smiley, da bi deloval v zakulisju MI6. Ima Bournovo iznajdljivost in zgodovino vojaške službe in trdega urjenja. Po drugi strani ima Ripleyjevo sposobnost dekonstrukcije in zna odigrati vlogo brez napake, se skriti vsem na očeh. Upam pa, da sem skozi serijo prikazal junaka, ki bo zasedel povsem svoje mesto med njimi.
V Sloveniji ste zdaj na očeh javnosti zaradi serije Votla krona, ki je ravno na sporedu.
Oh, to pa je prijetno presenečenje.
Poleg Votle krone ste igrali veliko Shakespearjevih vlog v filmu in gledališču in tudi drugi vaši junaki so pogosto shakespearjanski, denimo Loki v Thoru in Maščevalcih, pa Adam v Večnih ljubimcih. Ali v svoje vloge zmeraj dodate nekaj Shakespearja? Morda tudi v Nočnem receptorju?
Če sem iskren, nisem veliko razmišljal v teh terminih v zvezi z Nočnim receptorjem. Jonathan Pine je sodobnejši lik. Laurijev Roper se mi je zdel veliko bolj shakespearjanski, predvsem pa njuno razmerje, v katerem Roper skuša Pinu odpreti oči za prevarante in laskače okrog njega, kar je še posebej naduto od njega.
Omenili ste sodobnost. Le Carréjevo delo je bilo zmeraj aktualno, tudi ko so filmi in serije temeljili na njegovih starejših delih. Kaj so osrednje teme sodobnega časa, ki jih Nočni receptor izpostavlja vzporedno z vohunsko zgodbo?
To je dobro vprašanje. Le Carré je zaslovel med hladno vojno in njegovi romani so izkazovali strah pred mednarodno vojno med Vzhodom in Zahodom. In potem je bilo tega konec, le Carré pa je odkril, kje se skrivajo novi strahovi. Nočni receptor še posebej izpostavlja to, da se v luči nevarnosti ekstremističnih teroristov vse spreminja, da ne vemo, kdo je sovražnik ali kje je. Zdaj se zavedamo nevarnosti kemičnega orožja, ki se enostavno znajde na trgu, na voljo tistemu, ki zanj ponudi največ, brez skrbi za to, kje bo končalo. Mislim, da le Carréjevo pisanje zelo dobro povzame te sodobne strahove in nevarnosti.
Še zadnje vprašanje: ali ste med snemanjem skušali prepričati Hugha Laurija, da bi s Stephenom Fryjem posnel še več delov humoristične serije Fry & Laurie in zakaj ne?
(smeh) Prepričan sem, da bosta še snemala, saj sta stara prijatelja. Žal moje sposobnosti prepričevanja niso nadnaravne in Hugh Laurie je odločen človek, ki ve, kaj hoče, tako da bomo morali počakati in bomo videli. Lahko pa ste prepričani, da bi tako kakor vi tudi jaz rad videl nove dele.
