Tiskane izdaje
Rojen je bil leta 1928 v Ljubljani, kjer se je tudi šolal. Najprej je sodeloval z Državnim filmskim podjetjem, med letoma 1947 in 1954 s Triglav filmom, od leta 1955 je bil filmski ustvarjalec v svobodnem poklicu, leta 1967 pa se je zaposlil na RTV Slovenija. Bil je dobitnik več priznanj, med njimi nagrade za najboljšo TV-kamero (Portret Slavka Tihca) in leta 1974 nagrade Prešernovega sklada za kamero za televizijsko nadaljevanko Cvetje v jeseni.
Začetek njegove poklicne poti je prepleten z nastajanjem mlade slovenske kinematografije po drugi svetovni vojni. Na začetku je deloval predvsem v filmskem laboratoriju, zatem pa se je navdušil za filmsko kamero. Učil se je ob snemanju televizijskih obzornikov in kratkih dokumentarnih del.
Sodeloval je že pri prvem slovenskem igranem celovečernem film Na svoji zemlji Franceta Štiglica (1948). Leta 1951 je debitiral ob pionirju slovenskega povojnega filma, mojstru črno-bele fotografije in direktorju fotografije Ivanu Marinčku, in sicer v prvem Kekcu režiserja Jožeta Galeta. Marinček mu je vodenje kamere zaupal tudi v naslednjem filmu Jara gospoda (1953) režiserja Bojana Stupice.
Zatem je sodeloval pri filmih češkega režiserja Františka Čapa − pri Vesni (1953), kjer se je učil ob direktorju fotografije Pavlu Gruppu, Trenutkih odločitve (1955), kjer je bil Marinčkov snemalec, in pri filmu Ne čakaj na maj (1957), kjer je prvič sodeloval z Janezom Kališnikom, s katerim sta postala ustvarjalni tandem in poskrbela za fotografijo v skoraj vseh Čapovih jugoslovanskih filmih.
V naslednjih letih je bil del številnih ekip pri filmskih projektih drugih produkcijskih hiš takratne države, predvsem pa pri mnogih doma − med njimi pri filmih Kala (1958) Kreša Golika in Andreja Hienga, Tri četrtine sonca (1959) Jožeta Babiča, Ples v dežju (1961) Boštjana Hladnika in Minuta za umor (1962) Janeta Kavčiča. Zadnji celovečerni film, pri katerem je sodeloval kot snemalec, so bili Grajski biki (1967) Jožeta Pogačnika.
Priložnost, da stopi na mesto direktorja fotografije, mu je prvi ponudil Jože Gale, ki ga je povabil k filmu Družinski dnevnik (1961), zatem je bil direktor fotografije pri filmu Po isti poti se ne vračaj (1956) režiserja Jožeta Babiča.
Sledilo je obdobje upada filmske proizvodnje, zaradi česar je vrsta ustvarjalcev, tudi Tušar, našla kruh na televiziji, kjer se je zaposlil leta 1967. V naslednjih tridesetih letih je soustvaril številne televizijske igrane filme, drame in dokumentarce, med njimi tudi dve zelo odmevni nadaljevanki, Bratovščino Sinjega galeba (1969) režiserja Franceta Štiglica in Klopčičevo Cvetje v jeseni (1973).
Tudi svoj filmski opus je zaključil z dvema Klopčičevima televizijskima filmoma, Črno orhidejo (1989) in Gospodično Mary (1992).
Lani je prejel nagrado za življenjsko delo, ki mu jo je podelilo Združenje filmskih snemalcev Slovenije.
