Tiskane izdaje
Filmski festival v Cannesu se je prevesil v drugo polovico in do zdaj je največ hvale požela ameriška drama Inside Llewyn Davis (V Llewynu Davisu) bratov Joela in Ethana Coena. Film so novinarji in filmski profesionalci že med samo projekcijo dvakrat nagradili z aplavzom.
Empatična brata Coen
To je film o travmah glasbenika, ki se ne more uveljaviti. Navdihnili so ga spomini Dava Van Ronka, ameriškega kantavtorja folka, ki je bil med glasbenimi kolegi zelo cenjen, komercialno pa ni bil uspešen. Film se opira na resnične dogodke in življenjske usode, vendar sta brata Coen ustvarila izmišljeno biografijo izmišljenega kantavtorja. Pozimi leta 1961 v New Yorku lik Llewyn Davis (Oscar Isaac) s kitaro na hrbtu mrzlično išče prenočišče in se poskuša uveljaviti kot folk glasbenika v Greenwich Villageu. Davis je virtuoz na kitari, ima talent za ustvarjanje glasbe in izjemen glas, vendar glasbena industrija ves čas zavrača njegove odlične pesmi. In kot da že ne bi imel dovolj problemov, zanosi njegovo dekle (Carey Mulligan), ki pa ni čisto prepričana, kdo je otrokov oče. Od glasbenika zahteva denar za splav.
Odlika filma je po mnenju kritikov velika empatija bratov Coen do glavnih likov, spotoma pa sta ustvarila še celo vrsto izvirnih stranskih likov, kar je bilo značilno za njune najboljše filme. Izvrstni so tudi igralci, med katerimi nastopa tudi Justin Timberlake. Film z veliko dobre glasbe je gledljiv, temačen, obenem pa poln življenjskega humorja. Brata Coen sta leta 1991 prejela v Cannesu zlato palmo za film Barton Fink in prav ta nagrada je bila prelomna v njuni karieri, saj sta zaradi nje postala priljubljena med širšim občinstvom.
V globino psihe
Ob filmu bratov Coen je bilo doslej največje zanimanje za francoski film Jimmy P. režiserja Arnauda Desplechina, ki pa je po ogledu gledalce in kritike razdelil – ene je razočaral, druge pa tako zelo navdušil, da ga uvrščajo med favorite za zlato palmo.
Film temelji na resnični zgodbi o francoskem psihoanalitiku (Mathieu Almaric), ki analizira vojnega veterana Indijanca (Benicio del Toro). Glede na to, da Desplechin ni mednarodno komercialno uspešen avtor, je tolikšno zanimanje za film nenavadno, poznavalci pa ga pripisujejo temu, da so ga film posneli v ZDA v angleščini s francoskima igralcema.
Desplechin je na vprašanje, ali je Jimmy P. ameriški film, odgovoril, da mu ustreza festivalsko razvrščanje po režiserjih in dodal, da je to film o prijateljstvu med Indijancem in zdravnikom imigrantom v za oba tuji državi, ZDA. Film večinoma ocenjujejo kot gledljiv – predvsem po zaslugi odlične igre – a ne kaj dosti več od tega. Je življenjska drama dveh likov, zasnovana na študiji francoskega etnologa, antropologa in psihoanalitika Georgesa Devereuxa, ki je po koncu druge svetovne vojne, v času psihoanalitske ekspanzije, prednjačil pri raziskovanju razlik med plemeni ameriških Indijancev in problemov ameriških povratnikov z bojišča.
Tako je naletel na idealni primer Jimmyja Piccarda, ki v sebi združuje oboje, kar psihoanalitika zanima – je Indijanec iz plemena Črno stopalo in veteran druge svetovne vojne. Desplechin se vseskozi ukvarja s skrivnostmi človeške psihe in okoliščinami, ki jo zaznamujejo (travme iz otroštva, vojne, Ojdipov kompleks ...). Kot pravi režiser, je hotel ujeti avanturo oziroma kako dva moška postaneta prijatelja, medtem ko skupaj krčita pot skozi Jimmyjeve spomine do izvora njegove bolečine.
Družina in družba
Dober vtis, in nič več kot to, je pustil film Kakršen oče, takšen sin, ki ga je posnel Japonec Hirokazu Koreeda. Pripoveduje o dveh družinah, ki odkrijeta, da so jima v porodnišnici zamenjali otroka. Odločita se, da že šestletna dečka zamenjata, kar porodi številne humorne zaplete. Režiser odpira vprašanje o družinski ljubezni in sreči ter posledicah za otroka. Filmu očitajo, da ni prepričljiv.
Tudi kitajski film Dotik greha režiserja Jie Zhangkeja ni najbolj navdušil. Prikazuje sodobno kitajsko družbo, ki se brez svetovne medijske pozornosti vse bolj razslojuje na bogate in revne. Sestavljen je iz petih ločenih zgodb iz različnih delov Kitajske, skozi katere avtor osvetljuje vpliv denarja na to državo, ki postaja vse dominantnejša v svetu.
Naporno odraščanje
Francoski režiser François Ozon se v filmu Jeune & Jolie (Mlada in lepa) ukvarja z odraščanjem skozi temo najstniške prostitucije ter čustvenih in hormonskih viharjev 17-letnega dekleta iz srednjega razreda. Prikaže štiri faze dozorevanja lepega dekleta – od prvega poletnega spolnega odnosa, prek prostitucije in smrti starejše stranke med seksom, do soočenja z materjo, ki naposled izve za resnico, ter prizadevanja za vrnitev v normalno življenje.
Ozon odlično predstavi odnose v navidez idealni družini srednjega razreda in se sprašuje o razlogih, zaradi katerih se dekle, ki je imelo vse v življenju, odloči prodajati svoje telo. Avtor ne moralizira, temveč ironično in mestoma s humorjem prikaže naporno odraščanje. Za lepo igralko Marine Vacth, ki je v tej vlogi odlična, pravijo, da je nova Brigitte Bardot.
Hvaljeni Iranec
Le passé (Preteklost), francoski film iranskega režiserja Agharja Farhadija je eden od tistih redkih filmov, ki jih do zdaj hvalijo v vseh pogledih – za odlično režijo, scenarij in igro (Bérénice Bejo, Ali Mosaffa in Tahar Rahim). Gre za družinsko dramo, v kateri se avtor ukvarja z občutkom krivde. Govori o Irancu, ki se po letih odsotnosti vrača v Pariz, da bi se uradno ločil od žene, da bi se ona lahko poročila z lastnikom kemične čistilnice. V to pripoved so vpletene težave treh mladoletnih otrok, ki postanejo žrtve neodgovornega ravnanja odraslih.
