Tiskane izdaje
Alžirska vojna za neodvisnost, ki se je začela leta 1954 ter se leta 1962 končala s samostojnostjo Alžirije, pa tudi vse do danes trajajoča alžirsko-francoska zgodba, sta v zadnjih letih dobili kar nekaj filmskih refleksij. Med njimi gre omeniti vsaj tri, ki so jih posneli francoski režiserji, videli pa smo jih tudi pri nas.
Za dva filma, Dnevi slave (2007) in Zunaj zakona (2010), je odgovoren Rachid Bouchareb, Francoz alžirskega rodu, za enega, Božji možje (2010), pa Xavier Beavois. Zdaj se jim je pridružil še Daleč od ljudi (2014) Davida Oelhoffna.
Boucharebov Zunaj zakona je ob premieri na canskem festivalu izzval ogorčene demonstracije francoskih skrajnih nacionalistov, ki so režiserja obtožili potvarjanja zgodovine, Cannes pa za en dan spremenili v policijsko trdnjavo. Film, ki se začne s koncem druge svetovne vojne in z masakrom alžirskih civilistov, ki ga je v Setifu zagrešila francoska vojska, v ospredje postavi usodo treh bratov: prvi se pridruži francoski vojski v Indokini, drugi postane vodja alžirskega gibanja za neodvisnost, tretji pa v iskanju boljšega življenja odide v Pariz, kjer se njihove poti združijo.
Bouchareb še zdaleč ni ustvaril črno-belega sveta, ki bi lahko razburjal. Nasprotno, njegova poanta je, da vojna za alžirsko neodvisnost za sabo pač ni pustila »le« trupel Francozov, ampak seveda tudi borcev za neodvisnost, za nameček pa kot revolucionarno gibanje še trupla svojih otrok. Aluzij na sodobno Francijo ni manjkalo.
Preteklost v sedanjosti
Boucharebov zgodnejši film Dnevi slave, ki je bil nominiran za tujejezičnega oskarja, je osvetlili zgodbo o 134.000 Alžircih, ki so se med drugo svetovno vojno skupaj s Francozi bojevali za osvoboditev Francije, po njej pa so še vedno ostali drugorazredni državljani francoske kolonije. Tudi tu režiser ni prizanašal današnjemu odnosu francoske države in družbe do migrantov in manjšin iz nekdanjih kolonij.
Beauvois se je alžirsko-francoske zgodbe v Božjih možeh, za katere je prejel veliko nagrado canske žirije, lotil prek rekonstrukcije dogodkov iz leta 1996, ko je v Alžiriji potekal boj med islamskimi skrajneži in skorumpirano vlado. Ena od posledic je bila tudi ugrabitev in usmrtitev sedmih francoskih menihov iz samostana v gorah Magreba, ki so v slogi živeli z domačim muslimanskim prebivalstvom in skrbeli za žrtve vojne med skrajneži in vojsko.
Njihova dilema je bila, ali naj zaradi naraščajoče nevarnosti zapustijo samostan in se vrnejo v Francijo ali naj ostanejo in pomagajo domačinom. Beauvois se je osredotočil na menihe, ki v podivjanem svetu ohranijo ljubezen do bližnjega, čeprav drugačnega. Ta odločitev jih stane življenje.
Na neki način je njihova dilema – pragmatičen umik iz vojne, ki ni tvoja, ali sočutna pomoč – tudi dilema, okoli katere se splete Oelhoffnov film Daleč od ljudi.
Ujetnika vojne, ki ni njuna
V odročni alžirski gorski vasici, nekako že onkraj civilizacije in vladavine zakona, leta 1954, na pragu vojne za neodvisnost, v Alžiriji rojeni potomec španskih priseljencev Daru (Viggo Mortensen, ki je tudi koproducent filma) poučuje v majhni vaški šoli. Na vratih se pojavi žandar z arabskim ujetnikom, kmetom Mohamedom (Reda Kateb), ki naj bi ga Daru odpeljal pred sodišče v Tinguitu, da bi mu sodili za umor.
Mohamed je bratrancu, ki mu je pobil živino, edini vir preživljanja njegove družine, neusmiljeno prerezal vrat. Daru najprej noče imeti nič s tem, to ni njegova zgodba. Tudi grožnja, da Francozi komaj čakajo, da mu zaprejo šolo, v kateri so sami arabski otroci, ga ne omehča.
Mohameda nahrani, pri njem prespi, potem pa ga nažene: prepusti mu odločitev, ali se bo sam predal francoskim oblastem ali pa se rešil tako, da se bo pridružil nomadom. A ker Mohamed molče vztraja, naj ga Daru odpelje, obenem pa okoliško dogajanje postaja vse bolj nasilno, se Daru, ki v Mohamedu sprva vidi cagavca, vseeno odloči za nevarno pot čez atlaško gorovje.
Filmska zgodba črpa snov iz kratke zgodbe Gost Alberta Camusa, ki se je tudi sam rodil v Alžiriji, prvič objavljene leta 1957 v zbirki L'exil et le royaume (Eksil in kraljestvo). To osnovo Oelhoffen, ki je tudi scenarist filma, nadgradi: pri Camusu je Daru tisti, ki odločitev prepusti Mohamedu.
Skuša biti nevtralen in ne sodelovati. A kakorkoli bi naredil, ne bi naredil prav, kajti ko Mohamed odhaja, ga na šolski tabli že čaka sporočilo, da bo plačal, ker je »predal našega brata«, čeprav ga ni, saj ga je izpustil in mu omogočil pobeg, Mohamed pa se je sam napotil v Tinguit, da se preda.
V zgodbi torej Mohamed nase vzame odločitev, za umor mora biti kaznovan. V filmu pa se Daru po omahovanju odloči, da ga odpelje do kolonialnih oblasti, pojasnjen pa je tudi motiv, zakaj se hoče Mohamed predati: da bi s tem prekinil začarani krog krvnega maščevanja.
Od tu naprej Oelhoffen odpelje zgodbo v nekakšno podvojitev Camusove osnove: oba protagonista napoti po nevarni, z alžirskimi uporniki in francoskimi vojaki posejani poti, nato pa ju tik pred Tinguitom zopet postavi pred isto dilemo kot Camus v Gostu. Temu nevsiljivo doda tako politični kontekst kot zgodovinsko oziroma kulturno ozadje, medtem ko v ospredju brusi etični imperativ: pokaže, kaj se lahko zgodi, ko sta različni kulturi – ena, ki kolonizira, in druga, ki je kolonizirana –, različna družbena sistema, različne vrednote in različni veri prisiljeni sobivati.
Daru, ki je sicer vdovec in ki ga imajo kot potomca španskih priseljencev Francozi za Arabca, Arabci pa za Francoza, skuša ta trk reševati s tem, da bogu za hrbtom vaške otroke uči brati in pisati, Mohamed pa s tem, da bi s predajo oblastem svojo družino odvezal zakona krvnega maščevanja.
Režiser ne skriva, da se je odločil zgodbo obleči v žanr vestrna: v veličastno, prostrano pa tudi surovo in sovražno gorato puščavsko pokrajino postavi potovanje dveh mož, ki ju naključni dogodki privedejo do tega, da si delita usodo, se v njej spoprijateljita in sta, ko se razideta, boljša človeka, kot sta bila prej.
Po eni strani je film Daleč od ljudi tako z zgodovinskim kontekstom epsko podrta zgodba, po drugi gre za izrazito intimno dramo in značajsko študijo, skozi katero Oelhoffen v eksistencialistični maniri poantira človekovo odgovornost za lastna dejanja in odločitve. Pa tudi, da še tako visokoetična odločitev ne prinese nujno dobrega razpleta.
Razdalja kot bližina
Na tem mestu velja omeniti, da morda Oelhoffnov film močneje kot njegova literarna predloga ustreza naslovu Camusove zgodbe, ki se v francoščini glasi L'hote, kar pomeni »gost«, lahko pa tudi »gostitelj«. Če je v vlogi slednjega po nujnosti dogodkov najprej Daru, pa se njuni vlogi med potovanjem ves čas zamenjujeta ali pa sta hkrati oba v obeh.
Tisto, kar je še zlasti vredno pozornosti, pa je dejstvo, s kako malo sredstvi in z zgolj dvema likoma uspe režiserju učinkovito sugerirati in povedati več, kot to zmorejo marsikatere vojne epopeje: v malih, intimnih zgodbah, kjer je edina prava scenografija narava, je mogoče zrcaliti univerzalna vprašanja, kakršna v zgodovini vedno nakopičijo prelomni dogodki, ne da bi za to potrebovali množico oseb in še večjo množico besed. Še največ »besed« ima v tem filmu pravzaprav glasba Nika Cava in Warrena Ellisa, a spet ne na način, da bi bila vzpostavljena kot ena od protagonistk, ampak je organsko stopljena s podobo.
Daleč od ljudi je film, ki pokaže, kako lahko razdalja med dvema posameznikoma postane zavezujoča bližina in kako lahko primarni občutek za prav in ne prav vedno najde pot do srca drugega, pa če je ta še tako drugačen od nas.
