Tiskane izdaje
Filip Robar Dorin, scenarist in režiser:
Kinoteka se mi je vtisnila v spomin kot nekakšna filmska alma mater, nepogrešljiva rednica mojih filmskih zamisli in videnj. Še zlasti so me razveseljevale posebne projekcije, ki se jih je tu in tam udeležil tudi filmski avtor. Filme sem doživljal kot obredna dejanja, ki na vsakega posameznika vplivajo drugače. Včasih sem povabil s seboj katerega od prijateljev, ki ni bil tako posvečen v skrivnosti filmske umetnosti. Seveda se je po projekciji pogosto zbrala manjša druščina, v kateri smo premlevali vsebino, značaje, slogovne in režijske posebnosti videnih filmov in se ob tem poustvarjanju medsebojno bolje spoznali, čeprav so kdaj pa kdaj izbruhnila nasprotja in diametralno drugačno dojemanje videnih filmov.
Nadvse pozorno sem spremljal filmske klasike, filme italijanskega neorealizma, francoske novovalovce, britanski novi val ter neodvisno ameriško in japonsko produkcijo. Najbrž so me še posebej pritegnili filmi, ki so izpostavili neolepšano resničnost modernih časov, duha sodobnega človeka v stoterih različicah. Rad se spomnim filma Sence Johna Cassavetesa in filmov z neumišljeno vsebino kanadskega in ameriškega direktnega in dokumentarnega filma. Nepozabna sta bila srečanje in pogovor s Frederickom Wisemanom, ki je nekoč v šestdesetih v Kinoteki predstavil Norosti v Titicutu (Titicut Follies) ter Zakon red (Law and Order).
Igor Koršič, dramaturg:
S Kinoteko sem bil dolgo »intimno«, v resnici delovno povezan. Kot profesor zgodovine in teorije filma na AGRFT sem sestavljal program za dva dni v tednu, ponedeljek popoldne in sredo zvečer. Kinoteka, pravzaprav ljubljanska dvorana takrat še Jugoslovanske kinoteke, je namreč nastala zaradi potreb AGRFT, natančneje leta 1963 ustanovljenega oddelka za filmsko in televizijsko režijo na AGRFT. Leta 1965 jo je ustanovil moj predhodnik na katedri, profesor Vladimir Koch, ki je postal tudi predsednik sveta. Takrat je bila Kinoteka edini prostor, v katerem so se lahko študentje filma srečevali s filmsko dediščino, zato je bila vitalnega pomena za vsako filmsko šolo. Konec osemdesetih sem se, kot član sveta Kinoteke, zavzemal za njeno »osamosvojitev«. Prepričan sem bil, da je lastna kinoteka integralni del nacionalne kulture. Predlog je bil sprejet z naklonjenostjo. Kar nekaj tistih, ki so bili pozneje zaslužni za ustanovitev Slovenske kinoteke, se je takrat odzvalo z dvignjenimi obrvmi, češ, »separatizem«. Kljub temu da sta makedonska in hrvaška kinoteka takrat že bili samostojni. Tako smo si naredili kar nekaj škode, saj še vedno nismo pridobili vsega skupnega, kar smo takrat hranili v Jugoslovanski kinoteki. V spominih na Kinoteko je močno prisotna tudi dolgoletna, legendarna in stroga direktorica, gospa Zorica Kurent.
Damjan Kozole, filmski režiser:
V Ljubljano sem prišel štiriinosemdesetega. Prvih nekaj let sem bil v Kinoteki skoraj vsak dan. Pozimi so tako močno ogrevali, da je večina dvorane zaspala od toplote. Sredi osemdesetih je bila v njej retrospektiva francoskega novega vala, od Françoisa Truffauta do Louisa Malla. Izredna izkušnja.
Kinoteke se bodo seveda morale prilagajati novim tehnologijam, vendar nič ne more zamenjati filmske projekcije na kinotečno platno. Kinoteka ima poseben vonj, ki ga ne more zamenjati nobena
Jože Dolmark, scenarist in dramaturg:
Pripadam generaciji, ki je v sedemdesetih letih prebila ogromno časa v Kinoteki in si tam pridobila veliko osnovne filmske omike. Filme smo gledali večinoma skupaj in se potem o njih strastno pogovarjali. Cinefilija je bila takrat pomemben del našega zorenja, način bivanja in stvar skupne pripadnosti nečemu, kar ni bilo samo zadovoljstvo z nečim estetsko lepim znotraj filmskih podob, temveč vedno tudi etična drža do vsakdanjega življenja, ki se je v naših telesih naselila z izkušnjo filmskih podob. Gledati nam je pomenilo, da na nekem koncu svetlobe pravzaprav tudi smo.
Morda smo bili zadnja generacija, ki si je sistematično ogledala obsežen opus Zgodovine filma na morda edinem pravem mestu, v Kinoteki. Med zadnjimi smo bili deležni te neizmerne sreče. Težko je reči, kaj me je še posebej presunilo. Morda film Zora F. W. Murnaua, v katerem je nemi film dosegel neverjeten rafinma vizualne dovršenosti, enkratnost izpovedi in oblike brez zvoka in barv. Neko večnost v svoji mladosti, ki jo je bilo kasneje težko preseči kljub tehnološkemu razvoju.
Filma danes v večini ne gledamo več skupaj, v varnem zavetišču dvorane, ampak sami prek modernih tehnoloških nosilcev, in to na svetlobi. Nova cinefilija je že globalizirana. Potrebuje samo malo sodobnega kultiviranja, da bomo pošteno ločili naše ubogo telo od virtualnega vrtinca in simulakrov. Zatem bomo še vedno odšli v temno spovednico našega življenja, ki bo še vedno kinotečna ali kinodvorana nasploh in v kateri se bomo lahko kadarkoli mirno, počasi in potiho usedli, zaprli oči in ves svet bo pred nami, še preden nas bo prebodel sij večne svetlobe iz projektorja do platna.
Simon Popek, filmski kritik in direktor Liffa:
Lepe spomine imam na obe kinoteki, »jugoslovansko« in slovensko; tam si je mladi filmski zanesenjak v osemdesetih letih ob obveznih videokasetah formiral filmsko izobrazbo.
V Kinoteko si se po navadi odpravil sam, saj si vedel, da bo družba tudi tam. V devetdesetih je bila Kinoteka kot disko; tam si srečal znance, po filmih si se ga lahko napil in spoznaval punce. Poznam kar nekaj ljudi, ki so se tam spoznali in kasneje poročili.
V prvem letniku srednje šole so nas peljali gledat Bogdanovićev Papirnati mesec. Bil sem »kupljen«, to je perfekten film, s katerim štirinajstletnika navdušiš s filmsko zgodovino.
Nisem še zaznal, da bi zapirali muzeje ali galerije, čeprav imamo v knjigah in na spletu sijajne reprodukcije likovnih del. Kinoteka je osnova, brez nje ni filmske razgledanosti; lahko jo zaprejo, ko bodo ukinili univerze, češ da vse znanje najdeš na wikipediji.
Maja Weiss, filmska režiserka:
Kinoteka je bila v osemdesetih letih 20. stoletja moj drugi dom. Ne samo da sem vsak dan gledala filme, večkrat na teden sem videla kar po tri filme dnevno. Študij na AGRFT in trije filmi dnevno, to je bilo zelo naporno pa tudi lepo obdobje mladosti.
Devetdesetih se spomnim po nekaterih premierah svojih filmov (Kinoteka je bila edini prostor, v katerem je bilo to sploh mogoče) in predvsem po zvočnem Kinu-uho. Po maratonu slovenskega ženskega filma in videa, ki je opozoril na več kot trideset slovenskih avtoric in režiserk v obdobju, ko v komisijah in odborih odločanja, kjer so izbirali projekte in razdeljevali denar, ni bilo ženskih predstavnic. V 21. stoletju so se v Kinoteko ponovno vrnili večeri DSFU in večeri Društva slovenskih režiserjev. Zadnji je bil posvečen odličnim kratkim dokumentarnim filmom Maka Sajka, ki so prav tako že kinotečni, stari petdeset let.
Kinoteka naj bo odprta ustanova, profesionalna in strokovna. Naj ne bo, kot je žal v preteklosti že bila, poligon političnega obračunavanja in kadrovanja. Pogrešam visoke stole stare Kinoteke iz osemdesetih let, v kateri si zares udobno sedel, z glavo naslonjen na stol, skoraj na pol si ležal in se udobno nameščen predajal sedmi umetnosti.
