Tiskane izdaje
Novinar Boštjan Anžin in snemalec Pantelija Petrović sta se odpravila po begunski poti od turške obale, kjer cveti tihotapska industrija, prek egejskega otoka Hios, ki je za mnoge prvi stik z Evropsko unijo, nato Pireja, Aten do meje z Makedonijo in čez njo. Ustavila sta se v begunskem taborišču Idomeni, kjer je na svojo usodo v blatu in smeteh čakalo tudi do 15 tisoč ljudi.
Na poti te presenetijo zgodbe beguncev, pravi Anžin, kot je zgodba nekdanjega profesorja matematike Adela Azraka iz Sirije, ki je v Grčijo prišel pred dvema letoma in pol, zdaj pa za dušo riše na ulicah. Trpek je tudi pogled na otroke, ki si v blatu in umazaniji umivajo zobe.
Anžina je presenetilo, kako naivni in izgubljeni so nekateri begunci, ko so ga med 15 tisoč ljudmi in pred zaprto mejo čisto resno spraševali, zakaj ni odprtih 5 ali 6 vrat, da bi šlo gotovo hitreje. Mnogi pa še vedno naivno verjamejo, da morajo samo priti v Grčijo in bo tam vseh njihovih težav konec.
Ko je bil material posnet, je dokumentarec s pomočjo žene Janje Lakner Anžin nastal na prenosnem računalniku v Beogradu.
