Tiskane izdaje
Ta zapriseženi levičar in družbeno angažirani avtor je po scenariju svojega stalnega scenarista Paula Lavertyja posnel film, ki je gledalce ganil do solz, tako z zgodbo kot prepričljivostjo.
Daniel Blake je 59-letni mizar, vdovec, ki mu po srčnem napadu zdravnik prepove delati za nekaj časa, on pa se poda v socialno službo po socialno pomoč. Tam naleti na birokrate, ki mu povedo, da je po mnenju njihovih svetovalcev sposoben za delo. V svojem obupu sreča brezposelno samohranilko dveh otrok, ki je nesrečna, ker ne more najti dela, izgubila pa je pravico do socialne pomoči, ker je za nekaj minut zamudila na sestanek s socialno službo.
Mali človek je v spopadu z državo vnaprej obsojen na poraz, je tema filma Kena Loacha, ki je na tiskovni konferenci dejal, da je Evropska unija neoliberalni projekt, ki pelje k privatizaciji in deregulaciji vsega. Ker je v Britaniji ta čas aktualno vprašanje, ali ostati v EU ali iz nje izstopiti, je Loach dejal, da bi morala ostati in se povezati z levimi gibanji znotraj EU. Loach je dejal, da se tisto, kar se dogaja njegovim filmskim likom, dogaja tudi ljudem v drugih evropskih državah, kjer vladne organizacije revnim zatrjujejo, da so sami krivi za svojo bedo.
Odlični nemški film prezrt
Film Kena Loacha, ki so ga prikazali na začetku festivala, je bil vseskozi med favoriti, vendar so filmski kritiki, ki pogosto ocenjujejo drugače kot žirija, bolj prisegali na zmago nemške komedije Toni Erdmann. Ni toliko presenetljivo to, da ta film ni prejel zlate palme, ampak da sploh ni dobil nobene nagrade.
Letošni selektor Thierry Frémaux je v glavnem izbral filme starih canskih znancev in nekdanjih nagrajencev. Za zlato palmo, najpomembnejšo nagrado za oskarjem, se je potegovalo 21 filmov, med katerimi so jih kritiki soglasno vsaj šest uvrščali med morebitne zmagovalce.
Letos se je okus žirije, ki ji je predsedoval avstralski režiser George Miller, v precejšnji meri ujemal z okusom kritikov in gledalcev, ne pa torej povsem. Film mlajše nemške scenaristke, režiserke in producentke Maren Ade, ki jo poznamo po filmu Vsi drugi, so brez izjeme samo hvalili. Redko se zgodi, kot se je v tem primeru, da nekemu filmu ne bi očitali vsaj kakšne pomanjkljivosti. Filma niso hvalili le zaradi njegovih odlik, ampak tudi zato, ker je bil edina prava osvežitev letos. Delo Kena Loacha pa je družbeno angažirano v dobesednem pomenu besede in tudi to je bila med drugim njegova velika prednost, ki jo je žirija očitno ocenila višje kot svežino Maren Ade.
Njen film je izjemna komedija s primesmi grenkobe. Junakinja je Ines (Sandra Hüller), mlada Nemka, ki dela kot menedžerka v nemški naftni korporaciji v Bukarešti. Pooseblja kliše o Nemcih: delovna, pusta, zadržana, brez smisla za humor. Ima neodgovornega očeta, ki je pravkar prišel iz zapora (igra ga izjemni Avstrijec Peter Simonischek). Nekega dne jo obišče v Bukarešti, hči se ga želi znebiti, vendar se on ne da. Vsili se v njene kroge ter se lažno predstavlja kot Toni Erdmann, poslovnež iz Nemčije. Hči mora skrivati, da je to njen oče, da se ne bi osramotila, kmalu pa ugotovi, da z njegovo pomočjo postane njeno življenje lepše.
Zadovoljni Xavier Dolan
Veliko nagrado žirije (grand prix), drugo najpomembnejšo, je presenetljivo prejel kanadski čudežni deček Xavier Dolan za film Juste la Fin du Monde (Je samo konec sveta), ki je kritike precej razočaral, sam pa je na tiskovni konferenci samozavestno dejal, da je to doslej njegov najboljši film. Pri svojih 27 letih je posnel že tri.
Nagrado žirije, tretjo najpomembnejšo je, prav tako presenetljivo, dobil film American Honey britanske režiserke Andree Arnold.
Nagrado za režijo sta si razdelila Romun Cristian Mungiu za film Bacalaureat (Matura) in Francoz Olivier Assayas za film Personal Shopper (Osebna nakupovalka).
Najboljši scenarij je napisal Iranec Asgar Farhadi za film Forushande (Trgovski potnik), ki ga je tudi režiral.
Nagrado za najboljšo igralko je prejela Jaclyn Jose za vlogo v filmu Ma' Rosa filipinskega režiserja Brillanteja Mendoze.
Nagrado za najboljšega igralca je dobil iranski zvezdnik Shahab Hosseini za vlogo v filmu Forushande (Trgovski potnik).
V vzporednem tekmovalnem programu Posebni pogled, v katerem je bila tudi precej močna konkurenca, je zmagal črno-beli finski film Najsrečnejši dan v življenju Ollija Mäkija. Režiral ga je novinec Juho Kuosmanen, govori pa o boksarju, ki se poteguje za naslov svetovega prvaka v peresni kategoriji leta 1962.
Festival upravičil sloves
Cannes je tudi letos upravičil sloves največjega in najbolj glamuroznega festivala na svetu, kjer se poleg filmskih projekcij vrstijo zabave, sklepajo posli v najraznovrstnejših oblikah, razkazujejo obleke, lepotne operacije in nečimrnost. Na tem festivalu ustvarjajo trende, tu so prepoznali kakovost romunskega ter latinskoameriškega filma in tu so kajpak marsikdaj udarili tudi povsem mimo s filmi, ki so jih uvrstili v glavno konkurenco ali pa so odpirali festival. To je tudi festival, na katerega redno pripeljejo več zvenečih avtorskih imen in veliko zvezdniških igralcev. Letos so svoje filme predstavili Pedro Almodovar, Ken Loach, Jim Jarmusch, Park Chan-wook, Cristian Mungiu, Xavier Dolan, Brillante Mendoza, brata Dardenne,Paul Verhoeven ..., ki s svojimi imeni načeloma zagotavljajo kakovost, vendar tu in tam tudi zatajijo, kar se je pokazalo tudi tokrat.
