Če umre pismenost, umre demokracija
V zadnjih 15 letih so se človeška življenja pomembno spremenila zaradi drobne naprave, ki ji rečemo pametni telefon. Z njo lahko počnemo reči, za katere smo nekoč potrebovali različne naprave, ali pa smo morali oditi od doma, da smo prišli do njih: v pametni telefon so se zlili kasetofon, gramofon, radijski sprejemnik, televizijski sprejemnik, kinematograf, fotoaparat in snemalna kamera; vanj so zlezle tudi knjige, revije in časopisi, z njim lahko naročamo reči iz skoraj katerekoli trgovine, kjerkoli po svetu. Pametni telefon me vodi po ulicah neznanih mest, najde mojega očeta, kadar se spotakne na sprehodu v mestnem parku, in mi omogoča, da s svojimi sorodniki v New Yorku, Montrealu in Santa Cruzu govorim za nič stroškov, kadarkoli se mi zahoče, in to tako, da jih gledam v obraz. Pametni telefon je pripeljal tudi do novih razmerij moči na medijskem področju: posamezniki lahko sami, brez pomoči medijev, neposredno dosežejo ogromno ljudi. Pravi politični populisti imajo zato tudi v Sloveniji več sledilcev, kot so skupne tiskane naklade vseh dnevnih časopisov. Dvajset let nazaj bi vse to zvenelo kot popolna znanstvena fantastika, bolj nora od letečih avtomobilov.
Toda. Pametni telefon, ki ga večina ljudi uporablja po več ur na dan, spreminja tudi naše obnašanje. Zaslonske vsebine so zasnovane tako, da nas prikujejo nase z vedno novimi dražljaji, zato nas vadijo predvsem v hitrem menjavanju pozornosti in v naglem, površinskem preletavanju množice informacij. To obnašanje je drugačno od tistega, v katerem so nas vadili tiskani mediji, ki za razumevanje svojih sporočil zahtevajo večjo osredotočenost, pa tudi širši in globlji besedni zaklad.
Štirje raziskovalci branja in založništva, Anne Mangen z Univerze v Stavangerju, Adriaan van der Weel z Univerze v Leidnu, Andre Schüller-Zwierlein z Univerze v Regensburgu in avtor teh vrstic z Univerze v Ljubljani, smo pred dvema letoma napisali daljše besedilo, v katerem smo povzeli številne študije in raziskave, ki – poenostavljeno rečeno – dokazujejo, zakaj moramo tudi v digitalni dobi ohraniti sposobnost branja na višji ravni, to je sposobnost branja daljših in kompleksnih knjižnih besedil. To je namreč edini način, da lahko razumemo kompleksne probleme in rešujemo kompleksne težave, v katerih se utaplja sodobni svet. Na podlagi tega dolgega besedila je nastalo kratko besedilo, imenovano Ljubljanski manifest o pomenu branja na višji ravni, ki ga v Ljubljani predstavljamo 10. oktobra, na frankfurtskem knjižnem sejmu pa ga bomo v sredo, 18. oktobra, ob navzočnosti slovenske in nemške ministrice za kulturo. Manifest so podprli Nemška akademija za jezik in pesništvo, Svetovno združenje založnikov (IPA), Evropsko združenje založnikov (FEP), mednarodni PEN, Mednarodna zveza za mladinsko književnost (IBBY), Mednarodno združenje društev za promocijo branja (EURead) in Svetovno združenje knjižničarjev (IFLA).
Slovenija bo na frankfurtskem knjižnem sejmu bolj kot druge države gostje izpostavila dve knjižni zvrsti, ki obe zahtevata branje na višji ravni, poezijo in filozofijo. Ljubljanski manifest v kombinaciji z njima sporoča predvsem to, da orodja, kot so pametni telefoni in umetna inteligenca, krepijo to, kar imamo v glavah – tisto, kar nam omogoča, da znamo kritično in analitično misliti, pa pride v glave predvsem s knjižnim branjem zahtevnejših vsebin. Z uporabo zaslonskih medijev in umetne inteligence bodo zato neumne osebe počele še več neumnosti, medtem ko lahko inteligentne osebe s knjižnim umom z njihovo pomočjo ustvarijo ogromno novih in neverjetnih reči.
To je eno od osrednjih sporočil, s katerim prihaja Slovenija na frankfurtski knjižni sejem.
Miha Kovač, kurator programa slovenskega gostovanja na frankfurtskem knjižnem sejmu
LJUBLJANSKI MANIFEST O BRANJU NA VIŠJI RAVNI
Branje na višji ravni je naše najmočnejše orodje za razvoj analitičnega in kritičnega mišljenja. S takim branjem vadimo metakognicijo in kognitivno potrpežljivost, širimo zmožnost pojmovnega umevanja, krepimo empatijo in se učimo na probleme gledati z različnih zornih kotov – vse to so nepogrešljive socialne veščine za ozaveščene državljane v sodobnih demokratičnih družbah. Podpisniki manifesta pozivamo k prepoznanju trajnega pomena branja na višji ravni v digitalni dobi.
Kako zaobrniti trend upadanja veščin branja je eden od perečih izzivov sodobne družbe. Če želimo sodelovati v demokratični družbi kot ozaveščeni državljani, potrebujemo bralne spretnosti in prakse na višji ravni, kot je preprosto dekodiranje besedil. Branje ni le poglavitna pot do osebnega razvoja, temelj vseživljenjskega učenja in podlaga večine naše izmenjave informacij, ampak je tudi osrednja razsežnost družbenih odnosov in vključenosti v družbo.
Doba hitro rastočih zaslonskih tehnologij nam je na doseg roke prinesla ogromne količine zvočnih, vizualnih in besedilnih vsebin. Digitalna revolucija je imela številne pozitivne učinke. Besedilne vsebine so na primer postale bolj dostopne prebivalcem, ki živijo v prikrajšanih okoljih, bolje je mogoče zadovoljiti tudi potrebe bralcev z različnimi bralnimi zmožnostmi in omejitvami. Vendar pa moramo paziti, da določene spretnosti in načini branja ne izpadejo kot nekakšni relikti iz hitro izginjajoče starejše informacijske dobe. To velja zlasti za daljša besedila, kot so knjige, in za branje na višji ravni, ki ga knjige spodbujajo. Digitalno okolje morda omogoča več branja kot kdaj prej v zgodovini, vendar ponuja tudi veliko skušnjav za površno in razpršeno branje – ali celo za to, da sploh ne beremo. To vse ogroža branje na višji ravni.
Zato pozivamo k razmisleku o vlogi branja na višji ravni v digitalni dobi. V čedalje bolj zapletenem informacijskem okolju morajo biti ozaveščeni državljani sposobni razlikovati med verodostojnimi in neverodostojnimi viri ter svoje bralno vedenje prožno prilagajati različnim okoliščinam. Branje na višji ravni je vaja pozornosti in kognitivne potrpežljivosti, ki širi besedni zaklad in pojmovne zmožnosti ter bralce aktivno napeljuje k pretresanju njihovih lastnih predsodkov. Bralne spretnosti na višji ravni izostrijo zlasti daljša besedila, kot so knjige. Usposabljajo nas za preizkušanje različnih interpretacij, odkrivanje protislovij, pristranskosti in logičnih zmot ter vzpostavljanje subtilnih in krhkih povezav med besedili in kulturnimi ozadji, ki jih potrebujemo za izmenjavo človeških presoj in čustev.
Branje na višji ravni je naše najmočnejše orodje za analitično in strateško mišljenje. Brez njega smo neustrezno podkovani za boj proti populističnemu poenostavljanju, teorijam zarote in dezinformacijam ter posledično postanemo bolj dovzetni za manipulacijo. Kljub temu se izobraževalni sistemi vse bolj osredotočajo na uporabo večmodalnih medijev na račun poglobljenega ukvarjanja z besedilnimi informacijami. Poleg tega se zaradi splošne nagnjenosti k učinkovitosti kompleksnost branja obravnava kot težava, ki jo je treba rešiti s poenostavljanjem, ne pa kot ogledalo človeške kompleksnosti in dejavnost, ki spodbuja analitično in strateško mišljenje. Današnje poučevanje in merjenje branja se prav tako osredinjata na osnovne funkcionalne in informacijske spretnosti. Pri tem se pozablja na vseživljenjski pomen branja na višji ravni za kritično mišljenje, ki je pogoj za uspešno delovanje demokratične družbe.
Zato pozivamo k poučevanju in spodbujanju branja z merjenjem bralnih spretnosti in raziskavami branja, da bi prepoznali pomen branja na višji ravni kot sposobnosti, ki pomembno oblikuje življenje in družbo. Poučevanje in spodbujanje branja morata preseči učenje osnovnih funkcionalnih in informacijskih veščin šoloobveznih otrok in se osredotočiti na vseživljenjski razvoj posameznika, ki ga krepi branje na višji ravni. Merjenje bralnih spretnosti mora preseči standardizirano preverjanje in vključevati tudi kvalitativne in opisne podatke z namenom zagotavljanja podrobne diagnoze stanja branja na višji ravni v sodobnih družbah. Raziskave branja morajo razširiti svoj pogled in vključiti discipline, kot so raziskave informacijskega vedenja, poučevanje informacijske pismenosti, oblikovanje medijev, raziskave pozornosti in nevroznanost, ter oblikovati sistematičen raziskovalni program, ki bi mu uspelo uskladiti različne perspektive in odpraviti razdrobljenost.
Prihodnost branja vpliva na prihodnost naše družbe. Demokratična družba, ki temelji na ozaveščenem soglasju več deležnikov, je lahko uspešna le z vzdržljivimi bralci, ki obvladajo branje na višji ravni. Tega se morajo zavedati zakonodajalci na vseh področjih. Kot pravi Margaret Atwood: »Če ne bo mladih bralcev in pisateljev, kmalu ne bo niti starejših. Pismenost bo umrla ... z njo pa bo umrla tudi demokracija.«
*
S podporo Mednarodnega združenja založnikov (IPA), Nemške akademije za jezik in slovstvo, Evropske zveze založnikov (FEP), Konzorcija evropskih organizacij za promocijo branja (EURead), Mednarodnega združenja PEN, Mednarodne zveze bibliotekarskih društev in ustanov (IFLA) ter Mednarodne zveze za mladinsko književnost (IBBY).
