1967, leto izjemnih glasbenih začetkov

Pred pol stoletja glasbeni albumi pri nas še niso bili nekaj samoumevnega, uveljavili pa so se na zahodnem, bolj razvitem glasbenem trgu, in to ne le kot zbirka posameznih pesmi, ampak kot neka sklenjena celota. Naslednja stopnja je bil konceptualni album, kjer so se vse pesmi lotevale ene teme. Za prvi konceptualni album velja Dust Bowl Ballads iz leta 1940, za katerega je pesmi posnel ameriški protestni glasbenik in levičarski politični aktivist Woody Guthrie.

To je bilo tudi njegovo komercialno najuspešnejše delo, izšlo pa je v obliki knjige oziroma albuma – od tod tudi izraz – v katerem je bila na treh ploščkih zbirka posnetkov hitrosti 78 obratov na minuto.

Ta izraz se je nato prenesel na večjo vinilno ploščo, ki se je vrtela s hitrostjo 33,3 obrata na minuto ter zakoličila fizičen in umetniški format albuma, ki je v rockovski glasbi kraljeval več kot 30 let. Leto 1967 je bilo zelo plodno, saj je navrglo veliko izjemnih albumov, mnogi so bili tudi izjemni prvenci.

Četrtega januarja 1967 je izšel prvenec kalifornijske skupine The Doors, zasedbe, ki je imela vse, kar je potrebovala za uspeh v tistem protivojnem, kontrakulturnem, hipijevskem ozračju – mladega in seksi pevca Jima Morrisona, ki je bil vešč poezije in erotičnega nastopa, ter spretne glasbenike, ki so njegovo poezijo odeli v izvirne glasbene kolaže. Izjemna zbirka enajstih pesmi je vključevala še dve izjemni priredbi, in sicer Alabama Song (Whisky Bar) Bertolta Brechta in Kurta Weilla ter bluesovsko klasiko Back Door Man Willieja Dixona. Prvenec Doorsov je prispeval tudi dve rockovski himni, in sicer sedemminutno Light My Fire ter The End. Ta je 12-minutna večplastna skladba, ki je bila pogosto uporabljena tudi v filmih in na televiziji. Začetni in zaključni kadri filma Apokalipsa zdaj režiserja Francisa Forda Coppole sploh ne bi imeli take moči, če ne bi vključevali te pesmi.

Začetki plodnih karier

Tudi sin Woodyja Guthrieja Arlo Guthrie je tega leta izdal prvenec Alice's Restaurant ter svojo veliko uspešnico Alice's Restaurant Massacree. Ta je 19-minutni monolog o resnični zgodbi, ki jo pripoveduje ob ragtimovski kitari. Velja za vzorčno skladbo ameriškega protivojnega gibanja, saj pripoveduje o izogibanju vpoklicu v vojsko, ker ni hotel zažigati in pobijati moških, otrok in žena.

To je bilo tudi leto, ko je ameriški kitarist Jimi Hendrix izdal prvenec Are You Experienced z zasedbo Jimi Hendrix Experience, z britanskima članoma, basistom Noelom Reddingom in bobnarjem Mitchem Mitchellom. Album so takoj pohvalili kritiki in občinstvo, ki ga je navdušeno kupovalo. Tako je najboljši kitarist na svetu počasi iz bluesa prešel v nova sloga: psihedelijo in težki rock. Rock kitaristi so tako na teh 11 posnetkih dobili svojo pravo čitanko s pesmimi, kot so Purple Haze, Fire, Foxy Lady, Love or Confusion, May This Be Love, The Wind Cries Mary ter psihedeličnim potovanjem Are You Experienced?. Največja uspešnica in ena najprepoznavnejših Hendrixovih izvedb pa je bila njegova različica skladbe Billyja Robertsa Hey Joe.

Leto 1967 je bilo tudi leto, ko je izšel prvenec kalifornijske zasedbe Big Brother & the Holding Company z znamenito pevko Janis Joplin. Izid albuma je sledil odmevnemu nastopu na Monterey Pop Festivalu. Album ni bil deležen večje pozornosti, najbolje sprejeta pa je bila predelava ljudske skladbe Down on Me, ki je izšla kot singel. Ob uspehu in tudi zgodnji smrti Joplinove, podobno kot Hendrixa in Morrisona, pa se je zanimanje za vse njene glasbene izdelke izjemno povečalo. Leto 1967 je bilo tudi leto izida prvenca Blowin' Your Mind!, s katerim je svojo plodno in raznovrstno glasbeno kariero začel severnoirski glasbenik Van Morrison in ki mu je prinesel prvo solistično uspešnico Brown Eyed Girl. Povečano zanimanje za novejše oblike bluesa in njegove razvojne možnosti pa je že na istoimenskem prvencu nakazala ameriška rock zasedba Canned Heat, ki se je prav tako proslavila na Monterey Pop Festivalu.

V istih mesecih je kariero začel angleški glasbenik David Bowie. Njegov prvenec David Bowie, na katerem je 14 pesmi, bolj nakazuje tisto, kar se je šele napovedovalo. Dve leti kasneje je namreč izdal svoj drugi album, ki ga je prav tako naslovil David Bowie, vendar ga vsi imenujejo Space Oddity, zaradi njegove vesoljske himne, ki je pospremila prvi človekov pristanek na Luni.

Leta 1967 se je uradno začelo psihedelično obdobje rocka. Kot pravijo, ga je spodbudila droga, ki jo je med ameriško mladino poslala Cia, da bi nadzorovala njene misli. LSD je bila droga, ki jo je ta agencija sprva namenila ujetnikom pri izpraševanju in mučenju. Mnogi so jo nato uporabili za razširjanje zavesti. In kako se sliši glasba take zavesti, je kot prva na celem albumu posnela ameriška zasedba Country Joe and the Fish na svojem prvencu Electric Music for the Mind and Body. Prav tako je bil eden vzorčnih albumov tega leta istoimenski prvenec ameriške zasedbe The Electric Prunes, ki je promovirala grob garažni rock s psihedeličnim odtenkom, uvodna skladba I Had Too Much to Dream (Last Night) pa je postala uspešnica in esenca njihovega zvoka.

Tega leta je izšel tudi istoimenski album The Grateful Dead, ki se je takrat še imenovala San Francisco's Grateful Dead. To je zasedba, ki je znana predvsem po zelo eklektičnem zvoku (rock, psihedelija, improvizirani jazz, country, folk, bluegrass, blues, reggae, space rock) v sodobni popularni glasbi, ekstremno dolgih koncertih in zvestih oboževalcih, ki so se poimenovali Deadheads.

Country glasba je dobila tega leta kar dve veliki in prepoznavni zvezdi, ki sta izdali prvenca: Hello, I'm Dolly Dolly Parton ter Your Good Girl's Gonna Go Bad Tammy Wynette, ki je s tega albuma imela uspešnico Don't Touch Me. To leto je bilo tudi začetno leto ustvarjanja angleškega kantavtorja Cata Stevensa, ki je izdal prvenec Matthew and Son z istoimensko uspešnico, ki se ji je pridružila še I Love My Dog, kar je rad komentiral, da je res nenavadno, da maček poje, kako ljubi svojega psa.

Tudi Leonard Cohen

Britanski rock je takrat prispeval veliko mojstrovino v svetovno glasbeno zakladnico. Tega leta je namreč izšel prvenec The Piper at the Gates of Dawn skupine Pink Floyd, edini album, na katerem je v celoti sodeloval najbolj nenavaden član te zasedbe Syd Barrett. Še en zanimiv prispevek je dala na svojem istoimenskem prvencu angleška rock zasedba Procol Harum. Ker pa je bil njihov singel A Whiter Shade of Pale izjemno popularen in ga na prvencu ni, so to skladbo, ki je postala ena večnih, vključili v ameriško izdajo albuma. Tega leta je rockovska čudaškost dobila podobo v liku in delu Captaina Beefhearta in njegovega Magic Banda, v katerem je takrat deloval tudi mladi kitarist Ry Cooder, in bluesovskem albumu Safe As Milk. Tudi kanadski kantavtor in poet Leonard Cohen je s prvencem Songs of Leonard Cohen opomnil na pomen poezije v pesmih, kot so Suzanne, Sisters of Mercy, So Long, Marianne in Hey, That's No Way to Say Goodbye.

Gotovo pa je enega najpomembnejših, najbolj znanih in najvplivnejših prvencev izdala newyorška zasedba The Velvet Underground z nemško pevko Nico. Zasedba je delovala pod vodstvom Louja Reeda in mentorstvom Andyja Warhola, ki je tudi avtor slovite banane na ovitku. Album pod imenom The Velvet Underground & Nico je postal in ostal eden najpomembnejših albumov sodobne popularne glasbe. Ne le da je prinesel široko paleto pesmi od skorajda uspavanke v uvodni Sunday Morning do kaotične zaključne European Son. Vmes ponudi še cel paket močnih pesmi od I'm Waiting for the Man ter Run Run Run o kupovanju heroina do skladbe Heroin o pogubnih posledica omamljanja. Odo ženskosti Femme Fatale odpoje Nico. Lou Reed jo je napisal na prošnjo Warhola za njegovo prijateljico Edie Sedgwick. Venus in Furs prinaša zgodbo sadomazohističnega pogleda na svet poleg usnja, vezi, podrejanja, skratka sto odstotkov črne. All Tomorrow's Parties je Reed namenil združbi, ki se je zbirala v Warholovi umetniški ustvarjalnici Factory. There She Goes Again je o žalostni usodi prostitutk, pesem I'll Be Your Mirror pa je Lou Reed napisal za Nico, ki jo tudi odpoje. Po nekem koncertu leta 1965 je Nico pristopila k Reedu in dahnila: »Oh, Lou, jaz bom tvoje ogledalo.« The Black Angel's Death Song je ena bolj eksperimentalnih pesmi na albumu, v kateri prevladuje zvok električne viole, ki jo igra John Cale.