Tiskane izdaje
Glasbena urednica na Valu 202, edina ženska ob sicer petih kolegih. Podobno kot na Radiu Študent, kjer si je, pionirsko, utrla pot v glasbeno redakcijo. Duh RŠ jo spremlja še danes in definira način njenega dela. Po dolgoletnih delovnih izkušnjah se najbolj vidi v ustvarjanju na radiu, ki bi bil hibrid med RŠ in Valom.
Že osmo leto je na Valu 202, drugem nacionalnem radijskem programu, prej je delala za prvi program RA Slovenija in regionalni Radio Koper, pred tem kot svobodnjakinja za različne televizije in tiskane medije. Zaznamovalo jo je tudi didžejanje, saj je vrtela glasbo v različnih ljubljanskih klubih, kot so K4, B51, Palma, Eldorado … bila je celo – kot pravi, dokaj neslavno – uradna napovedovalka na bežigrajskem stadionu za NK Olimpija. A njeno ime je po več kot 25 letih še vedno povezano predvsem z Radiem Študent (RŠ), kjer se je pravzaprav »naredila« in kot prva ženska »vdrla« v takrat izključno moško vladavino upravljanja glasbe. Bila je prva glasbena opremljevalka in tonska tehnica v zgodovini RŠ, hkrati pa avtorica še danes pomnjene avtorske oddaje Nisam ja odavde. V njej so se ob glasbi jugoslovanskih rock in pop zvezdnikov javljali najprej študenti iz republik nekdanje skupne države, nato pa čedalje bolj vojni begunci, tako da se je koncept oddaje nenehno prilagajal okoliščinam.
Čeprav je danes prekaljena radijka in novinarka, prizna, da ima včasih pred različnimi nalogami v službi še vedno tremo. Ker je, kot pravi, odgovorna in izrazito čustvena oseba, poskuša z izborom glasbe pri poslušalcih vzbuditi pozitivna čustva. V svojem delu, zatrjuje, neizmerno uživa, je kreativna in ima veliko zanimivih zamisli, a ni vedno lahko biti edina ženska v sicer moški redakciji; med drugim se ne more sprijazniti z občasnimi stereotipnimi očitki nekaterih poslušalcev, ki sodijo njeno delo na podlagi njenega bosanskega porekla. In to še vedno boli.
Kako ste pravzaprav prišli na RŠ?
Povsem po naključju! Kot študentka v Ljubljani sem obiskovala različne koncerte in tam spoznala nove ljudi, tudi tiste z RŠ. Iz radovednosti sem nekega dne vprašala tedanjega glasbenega urednika, ali bi morda lahko enkrat izbrala glasbo za program. Vprašati sem morala večkrat … Potem sem dobila priložnost, sicer pod budnim očesom tedanjih urednikov. In voditelj Coto se je na tisti petkov večer vprašal, le kateri od glasbenih opremljevalcev se zdaj podpisuje z imenom Aida. Nenavadno je bilo, saj pred mano ni bilo nobene ženske, ki bi bila redna glasbena opremljevalka v redakciji, ali pa ženske, ki bi 'vrtela gumbe' kot tonska tehnica, pisala recenzije za albume …
To zahteva kar nekaj veščin, poznavanja glasbe, vi pa ste bili pravzaprav zgolj entuziastka?
Ko si mlad, vstopaš v zadeve instinktivno. Obstaja sicer seznam oseb, ki so me podpirale, bodrile in me še zdaj – da sem vztrajala in obstala. O muziki in upravljanju uherja [snemalnik] me je največ naučil Ičo Vidmar, o glasbi nekoč glasbeni urednik RŠ Urban Vovk – on mi je predstavil enega mojih še danes najljubših bendov, Butthole Surfers. Zame je pomemben tudi takratni odgovorni urednik na RŠ, Marjan Novak, ki mi je naklonil termin za oddajo Nisam ja odavde [zanjo je Aida dobila nagrado zlata ptica za posebne dosežke na področju kulture, bila je nominirana za viktorja]. Na RŠ so namreč bila stroga pravila, četudi kot poslušalec ali zunanji opazovalec nisi imel takšnega vtisa. Vladal je, lahko bi rekla, celo napol vojaški režim: tam še danes niso razvratna 'deca', pač pa drugače razmišljajoči ter zelo kreativni otroci. Svoje otroke bi brez oklevanja poslala v to 'šolo'.
Zdaj ste že nekaj let glasbena urednica na Valu 202. Kaj je drugače?
Na RŠ je glasbeni urednik izključno šef glasbene redakcije, na Valu 202 pa smo vsi zaposleni uradno glasbeni uredniki oziroma redaktorji, kar pomeni, da nekajkrat na teden pripravimo glasbeni izbor, torej skrbimo za glasbeno podobo Vala 202 v določenih terminih, hkrati pa smo avtorji različnih glasbenih oddaj, poročamo s koncertov, ocenjujemo albume, se povezujemo z založbami, raziskujemo in iščemo poti do novih glasbenih vsebin in podobno.
Vašo, Express, ste pred leti prevzeli od šefa redakcije Andreja Karolija, sestoji iz kratkih novičk in intervjujev iz sveta glasbe, predstavitev domačih in tujih novitet, a vaše primarno delo je izbiranje glasbe. Kako se ga lotevate?
Vedno imaš v mislih spikerja in njegove značilnosti. S Šaleharjem [Miha] sva iznašla neki skupni motiv, modul, če hočete, in ne gre nama slabo. Glasbeni izbor se začne približno tako, da se ti pripelje prvi, nekakšen vodilni ali otvoritveni komad, potem približno na tem gradiš nadaljnji izbor. Pomembna je dinamika, raznolikost, žanrska in raznolikost tempa skladb. Odvisno je seveda tudi od dela dneva, tako se jutranji, dopoldanski, popoldanski in večerni pas, kot jim pravimo, lahko precej razlikujejo. V popoldanskem, zlasti pa večernem, ki je sicer manj poslušan, si lahko dovoliš daljše komade, v jutranjem težje. Čeprav včasih tiste četrt ure pred Navalom na šport pogosto izkoristim za kako daljšo Metallico ali podoben glasbeni sklop, ki predrami, a vseeno prija in prebudi (smeh).
Če si urednik jutranjega pasu, razmišljaš o človeku, ki mu navsezgodaj zvoni ura, in težiš k temu, da bi bilo njegovo prebujanje čim manj stresno. No, pri tem morda nisem vedno uspešna … (smeh) Razmišljaš o več faktorjih, tudi o vremenu; če veš, da bo sončno, izbiraš bolj živahne, plesne, spodbudne komade. Včasih je treba biti pozoren, zlasti pri izboru pesmi s slovenskimi besedili, kaj sporočajo, saj jih razume prav vsak poslušalec.
Lahko vpliva na izbor tudi voditelj, če se mu zdi, da bi se določena skladba dobro prilegla njegovi govorni vsebini?
Glasbeni uredniki nismo vedno navzoči neposredno na programu. Ko pa vse poteka v živo, lahko seveda vmes brez težav spremenimo playlisto, in včasih se vse skupaj res odlično zlije, kar poslušalci takoj zaznajo in se odzovejo. Imamo zelo inteligentno poslušalstvo, ki je hitro tudi pri kritičnem ocenjevanju našega dela. Tako je tudi prav, a vsi imamo rajši pohvale, ne? (smeh) In seveda obstaja možnost vnaprejšnjega dogovora z voditeljem, katero glasbo kam uvrstiti glede na željo ali temo. A danes se radia ne posluša več predvsem zaradi glasbe, no, vsaj tako naj bi veljalo na Valu 202. Čeprav trdim, da še vedno obstajajo poslušalci radia v pravem pomenu besede. In zaradi njih uživaš v svojem delu, trenutki, ko se zaveš občutka, da si nekomu z glasbenim izborom polepšal dan, se včasih zdijo naravnost ekstatični. Ravno nepredvidljivost in stilska raznolikost naše glasbene opreme in glasbenih okusov petih zaposlenih urednikov, drugačnih po značaju, različnih generacij in ozadij …, skupaj s še dvema ali tremi zunanjimi sodelavci, po mojem dela Val 202 poseben, unikaten in ne nazadnje vrhunski.
Vsi dobro vemo, da glasbe ne izbiramo zase, ali če povem drugače: glasbo imamo vsi radi, ampak za nas, glasbene urednike, velja, da moramo imeti vsaj toliko radi glasbo, kot jo ima recimo 400.000 poslušalcev – toliko se jih morda v nekem trenutku približno zbere na frekvencah Vala 202. Tako široko, skoraj vseobsegajoče, skratka, mora biti naše poznavanje glasbe, poslušalcev in njihovega glasbenega okusa.
Torej preprosto sedete za računalnik, približno poznate okoliščine, ko se bo vaša glasba predvajala, in nato kar tako, iz glave, stresate pesmi?
Delno je to res. Takrat brskamo predvsem po naši fonoteki, glasbeni bazi in internem naboru glasbe. Zadnja leta poteka proces digitalizacije zvočnih zapisov in ta hip je komadov, ki smo jih digitalizirali, okoli 30.000. Globok bazen z neizmerno veliko možnostmi, kar pomeni zahtevno in odgovorno, a še vedno uživaško in kreativno delo, s katerim izobražujemo in oblikujmo tudi glasbeni okus širšega občestva. Resda je v nekem obdobju zaradi poteka digitalizacije manjkal cel kup dobre glasbe, tudi meni res ljubi The Cramps in Sonicsi! (smeh) Če si želimo uvrstiti v glasbeni izbor skladbo, ki še ni digitalizirana, zaprosimo zaposlene v fonoteki, da to čim prej storijo. V naši kleti imamo sicer zares nepregledne police z različnimi nosilci zvoka in digitalizacija vsega tega je nedvomno ogromen zalogaj.
Če si želite zavrteti skladbo nekega bolj neznanega izvajalca, ki ga nimate v bazi, je torej sploh ne morete predvajati?
Razen če jo prinesem sama, mi jo kdo posodi, jo nekje izbrskam, pišem na založbo in podobno. Vsekakor mora biti vse legalno, ni rolanja z medmrežja, na črno pretočenih komadov ali prenosa skladb z youtuba. Za vsako, četudi le za sekundo predvajano skladbo mora obstajati uradni zaznamek, torej mora biti ta po predvajanju zavedena pri službi za avtorske pravice. Na Radiu Slovenija imamo razčiščene osnovne pojme o avtorstvu in intelektualni lastnini.
Glasbeni uredniki naj bi bili vendarle razsvetljevalci, tisti, ki ljudem pogosto prvi razkrijejo neki nov komad. Od kod črpate, kje brskate, spremljate?
Zagotovo je to nenehna radovednost in po svoje tudi garanje. Glasbene revije so zagotovo pomembni pripomočki. Nekateri starejši kolegi imajo v glavi vso enciklopedijo, a to se mi v internetni dobi ne zdi potrebno, saj so danes vsi podatki dostopni prav vsakemu izmed nas. Pomembno je, da znaš biti pri tem toliko spreten in kreativen, da na koncu vendarle dobiš neko vsebino ali podatke, ki morda niso tako zelo razširjeni in splošno znani. Tukaj morda pride do izraza iznajdljivost in že nekajkrat omenjen moment izobraževanja. Tebe samega in poslušalca. Včasih smo brskali za informacijami po tujih enciklopedijah v NUK-u, ali si od kolegov in znancev sposojali glasbene revije, da smo izvedeli, kaj je novega v glasbeni industriji. Danes je, kar se teh podatkov tiče, glasbenim urednikom, kritikom, didžejem, ne nazadnje tudi poslušalcem, neprimerljivo lažje.
Kako bi opredelili rdečo nit svoje glasbene opreme?
Izhajam predvsem iz neprečiščenega, garažnega rocka, katerega zvok v sodobni glasbeni produkciji zdaj znova obujajo. Simpatijo imam predvsem do tako imenovanega alternativnega rocka, kar nikakor ni neposlušljiva ali radiu neprijazna glasba. Sicer sem v glasbenem smislu od nekdaj zelo prilagodljiva in prisluhnem poslušalstvu, saj sem se tega navadila že kot bivša didžejka. Ne zavračam niti dobrega popa ali komercialne glasbe; prisluhnem ji, jo preposlušam in poskušam z nekega albuma izluščiti najboljši in radiofonsko zanimiv zapis.
Zagotovo je devet let na Radiu Študent pustilo sledi, saj sem z njim začela sodelovati ravno v obdobju, ko se človek oblikuje kot oseba, s tem pa seveda oblikuje svoj glasbeni okus in se spontano opredeli za prioritetno glasbeno smer. Širši vpogled v glasbo sem vsekakor dobila najprej na RŠ, ki se še danes lahko pohvali z žanrsko širino. Sicer pa so me zagotovo zaznamovali tudi festivali, kot je Druga godba ali nekoč Novi rock.
Glasba nesporno vpliva na ljudi. Kaj vi sporočate s tisto, ki jo spustite v eter?
Z glasbo, ki jo izbiram za radio, poskušam vzbuditi predvsem pozitivna čustva, morda spomine na lepe pretekle čase, dobro energijo in poslušalčevo pričakovanje naslednjega komada z mojega seznama.
Kateri so izvajalci, ki jih enostavno ne morete izpustiti, Aidini torej?
V moji opremi so od domačih izvajalcev pogosto Res Nullius, ki jih imam za mejnik in branilce barv pristno slovenskega, hkrati pa rocka, ki ga brez sramu lahko umestimo v svetovne okvire. So vsekakor top slovenski rock bend! Po njihovem ustvarjanju v devetdesetih letih še ni bilo podobnega presežka. Ustvarjali so v slovenščini, njihova poetika je za zdaj univerzalna, pa naj zveni še tako subjektivno (smeh).
Med tujimi izvajalci me vedno spremljajo The Cult, Motorhead, Iggy Pop in mnogi drugi. Aha … pa vsekakor nenadkriljivi Nick Cave, ki je konstanta mojega glasbenega okusa od časov RŠ. Sijajen umetnik, bi rekla. Zanimiv se mi je zdel zato, ker je Avstralec in ne Američan. Menim namreč, da je v glasbi preveč tako imenovane amerikanizacije.
Kdo je oziroma bo po vašem za vedno pustil pečat v glasbeni zgodovini?
Nekateri trdijo, da so to Beatli in Rollingi, ampak – suvereno trdim – tudi Doorsi! Po mojem mnenju so prav oni brezčasen bend sedemdesetih, Pixiesi ali Nirvana v devetdesetih letih, v osemdesetih za zdaj še nisem našla tako vplivnega benda ali izvajalca. Morda so to The Clash ali Sex Pistols. Tudi zdaj, v 21. stoletju, so bendi, kot je denimo Arctic Monkeys ali Foo Fighters, ki me ob poslušanju zelo prevzamejo. Obožujem Alexa Turnerja. Mulc me je pritegnil že prej, ko je bil v bendu Last Shadow Puppets. Če bi imela sina, bi bil natanko takšen! (smeh) Zelo uporabni so, če lahko tako rečem, kar se predvajanja na radiu tiče, tudi Red Hot Chili Peppers. Vse to so zdaj, že lahko rečemo, komercialni rockovski bendi. Podpiram pa predvajanje tudi drugih glasbenih žanrov. Na Valu 202 je po mojem nekaterim namenjeno premalo prostora v dnevnem programu, na primer jazzu ali world music.
Kako je biti edina ženska v sicer moški združbi?
Sem ter tja se mi zazdi, da se na trenutke gredo namerni šovinizem, tako da mi včasih pridejo slušalke zelo prav. Morda sem na trenutke tudi jaz z njimi in v njihovi družbi že 'napol dec' (smeh), in takrat sodelujem pri moških debatah … Pomembno je, da smo v dobrih odnosih, saj ni bolj zoprnega od tega, da prideš v službo in te nekdo gleda postrani. Je pa res, da tudi sama pogosto drezam, zastavljam neprijetna vprašanja, težim k boljši organiziranosti … Torej, ni jim vedno lahko z mano.
Dejali ste, da občasno poslušate tudi pripombe na svoje delo.
Najtežje prenašam izjave ljudi, izrečene pavšalno, ker očitno radia ne spremljajo redno: da imam, ker nisem slovenskega porekla, težave s predvajanjem slovenske glasbe, da sem ljubiteljica turbo folka in naj z jugo muziko smetim kje drugje in podobno. Če v nekaj urah zavrtim komad ali dva iz nekdanje skupne države, to še ne pomeni, da sem jugonostalgična. Nekoč sem temu rekla nostalergija (smeh). Pozabljamo, da je to skupna glasbena zapuščina, glasbeni opus, ki je nastajal tudi v slovenskih glasbenih in snemalnih studiih. Zato so tovrstne stereotipne pripombe včasih zelo moteče in neupravičene.
No, slovenskih skladb v vašem terminu ne manjka. Izpolnjujete kvote?
S tem nimamo težav. Pravzaprav nobeden od nas, urednikov. Zahtevani odstotek in zakonske odredbe celo presežemo, in to brez nadzora ali 'preštevanja' izvajalcev na playlisti.
Ali to pomeni, da imamo dovolj kakovostne slovenske glasbe?
V zadnjih petih, desetih letih, ko smo nekako izstopili iz polja tako imenovane zabavne glasbe, to nedvomno drži. Opažam sicer trend, da se pojavi neka nova skupina – na primer Phonomonics, Kino za dva, Leonart, LSD, Hulahoop, Neomi … – ki zelo obeta, izdajo komad ali morda celo album, in potem težko čakaš na novega. Tega pa ni, ali pa novosti dozirajo zelo počasi. Spomnim se nekaterih bendov iz slovenske glasbene preteklosti, denimo Miladojka Youneed, ki so bili resnično edinstveni. In so še danes, če jih poslušaš, posebni. Res je velika škoda, da niso posneli še kakšne plate. Sicer pa so super presenečenje mladci Koala Voice – ženska v ospredju, preprosta forma, produkcijsko malo zamazano –, ali pa odlični Fed Horses.
Je pa res, da oboji pojejo v angleškem jeziku, s čimer ni nič narobe, sem pa sicer bolj za petje v slovenskem jeziku, in če se ozrem po statistiki ali povem iz vsakodnevne radijske prakse, vedno so bili bolj uspešni, iskani in imeli večjo bazo fanov izvajalci, ki so peli v slovenščini – Res Nullius, Big Foot Mama, Dan D, Mi2, Tabu, Zmelkoow … Mislim, da smo glede na trend in trenutno stanje lahko zelo zadovoljni. Dobre slovenske glasbe je čedalje več in ustvarjalnost slovenskih smrkavcev je ta hip na pravi poti.
Je to pripisati obdobju, ko po vsem svetu nastaja garažna produkcija?
Možno, a upam, da bo trajalo.
Bi se še vrnili na Radio Študent?
Ta radio je moja prva ljubezen, a vedno poudarjam, da bi slovenski medijski prostor potreboval še vmesno radijsko postajo med RŠ in Valom 202. Neki, recimo mu kar mainstream oziroma sredinski radio, a z vsebinami za populacijo od približno 40 do 55 let. Torej, za zrelo generacijo. Zanje bi lahko producirali izvrsten radijski program. To bi z veseljem sprejela kot končno radijsko postajo na svoji medijski poti.
