Tiskane izdaje
Power in the Blood
True North Records, 2015
Ko se poslušalec ustavi ob novem albumu 74-letne glasbenice, poetinje, filozofinje, pedagoginje, družbene aktivistke, slikarke in računalniške umetnice Buffy Sainte-Marie ne more, da ne bi občudoval trmo in zagnanost, ki jo v tem vulgarnem svetu komercializacije umetnosti upravičeno postavlja na piedestal.
Tolike umetniške moči sploh nismo več vajeni v tem obdobju hitrega goltanja še hitrejših popkulturnih izdelkov. Buffy Sainte-Marie je kanadska Indijanka, če bi jo poimenovali z nazivom belih ilegalnih migrantov, ki so okupirali njeno domovino in nad njenimi ljudstvi izvedli enega najbolj obsežnih genocidov v zgodovini človeštva. Kot domorodka se je rodila v plemenu Piapot v indijanskem rezervatu v Saskatchewanu. Posvojila sta jo Albert in Winifred Sainte-Marie in je odraščala daleč od svojega ljudstva v ameriški zvezni državi Massachusetts. Končala je študij pedagogike in orientalske filozofije. Je glasbeni samouk in je bila ena prvih, ki je uporabljala računalnike pri svoji glasbi in pri svojem likovnem ustvarjanju, je avtorica prvega vokalnega kvadrofonskega albuma posnetega z računalnikom, Illuminations iz leta 1969.
Je tudi avtorica številnih uspešnic, ki so se ji zgodile bolj slučajno, kot namerno, med drugim sta to Universal Soldier z njenega prvenca, ki jo je populariziral Donovan, in Up Where We Belong za film Oficir in gentleman, ki sta jo zapela Joe Cocker in Jennifer Warnes.
Na svojem petnajstem studijskem albumu je močnejša in mogočnejša kot kdajkoli. Na album je uvrstila deset svojih pesmi, ena med njimi je na novo posneta ter dve zanimivi predelavi. Naslovna skladba Power in the Blood je zanimiva predelava britanske zasedbe Alabama 3, ki že dvajset let prepleta rock, elektroniko, blues, country, gospel in govorjeno besedo. Vsebinsko pa povsem ustreza konceptu albuma, ki ponazarja boj proti hegemoniji. Druga pesem Sing Our Own Song pa je od prav tako britanske reggae zasedbe UB 40 in je bila zaradi protirasistične vsebine prepovedana v Južni Afriki v času aparthidea.
Sama pravi, da njene pesmi nastajajo tako, da jih najde na svojih številnih potovanjih, kjer se ji pesmi porodijo v glavi, kot fotografije, kako se je takrat počutila.
Power in the Blood je album, za katerega se je lotila zanimivega pristopa, in sicer ga je posnela s trem različnimi producenti v Torontu (Michael Wojewoda, Chris Birkett, Jon Levine), ki so po lastni izbiri izbrali pesmi s seznama, ki jim ga je ponudila. Tako so na njem, kot pravi sama, štiri ljubezenske pesmi, tri družbeno angažirane, dve optimistično pozitivni, ena blues rockovska, ena za petje ob tabornem ognju in posodobljena naslovna pesem z njenega prvega albuma It's My Way. Producentom je dala proste roke ne le pri izbiri pesmi, temveč tudi pri izbiri glasbenikov, ki jih bodo odigrali. Ne glede na to ali pa ravno zaradi tega, je album izjemno dinamičen, različen in celovit. Seveda iz glasbe in besedil veje njena značilna domorodska tematika, ki pa je veličastno vpeta v umetnino kot celoto in vsebuje univerzalni klic boja proti krivicam vseh barv.
Album so kritiki dobro sprejeli in poudarjali, da je to gotovo eden njenih najboljših, ki bo gotovo dosegel številčnejše občinstvo. Buffy Sainte-Marie, ki že dolgo časa živi v odmaknjenem gorovju Havajev, sledi svoji poti, na kateri išče različne glasbene izraznosti ter zelo jasno in glasno izraža svoja stališča, tako o ljubezeni, kot o politiki.
Power in the Blood je gotovo eden pomembnejših, če že ne odmevnejših, albumov minulega leta.
